Tople in mehke Spomladnice
Rojenica je bila Vilenica: tudi tako bi se lahko začela zgodba o srečanju pisatelja Borisa Pahorja z glasbenikoma Galom in Severo Gjurin.
Leta 2009 je bil Boris Pahor avtor v središču na mednarodnem festivalu Vilenica, literarni večer na Ljubljanskem gradu pa je bil zanj, kot bralec izve v njegovih dnevniških zapisih, objavljenih v Knjigi o Radi (Mladinska knjiga, 2012), veliko presenečenje: “Vse dobesedno sijajno: branje, glasba petje. Mehko, umirjeno, poglobljeno petje, kakršnega človek že dolgo ni zasledil na radiu in televiziji. Kar naprej bi ga poslušal ...”, je med drugim zapisal. Ponovno ga je slišal predsinočnjim: na dobrodelnem večeru Spomladnice v sežanskem Kosovelovem domu.
Ko iz jeseni zraste pomlad
5. septembra 2009 sta Gal in Severa Gjurin zaigrala in zapela tri pesmi: Najini gozdovi, Brez sramu in brez strahu in Abel in Kajn, igralec Igor Samobor je prebiral odlomke iz Nekropole, Pahor sam pa je prebral odlomek iz Spopada s pomladjo. “Stopil sem na oder in čestital igralcu, objel pevko, čestital pianistu,” je Pahor takrat vtise strnil svoj dnevnik, v Kosovelovem domu pa je njegove zapise prebral Teo Ukmar.
Severa in Gal sta po večeru na Ljubljanskem gradu sklenila, da pisatelju priredita koncert. Leta so se obrnila, telefoni med Ljubljano in Trstom večkrat zabrneli in rodile so se … Spomladnice, ki so ime našle pri pisateljevem delu Spopad s pomladjo.
Začinjena nežnost
S skladbo Spet je večer sta Gal in Severa, on ob klavirju, ona z glasom in čisto, iskreno interpretacijo, začela srečanje, ki je prepletlo pisateljevo besedo in njuno glasbo. Večer, ki se je začel tam, kjer se je pred skoraj petimi leti končal: v naročju mehke in spoštljive obojestranske naklonjenosti in spoštovanja. Pa čeprav je pisatelj, ko sta z njim in glasbenikoma pogovor začeli Neva Zajc, novinarka in urednica Radia Koper, in njena stanovska kolegica Poljanka Dolhar s Primorskega dnevnika, sprva malce negodoval.
Zmotila ga je cena vstopnice, kar je Pahor, ki vselej izrazi tisto, kar misli, tudi takoj, ko je dobil besedo, povedal. “15 evrov se mi zdi preveč v tem času,” je bil jasen. Zdelo se mu je, da bi morali postaviti dostopnejšo ceno, čeprav je bil dogodek dobrodelen. Izkupiček sta namreč glasbenika v dogovoru s pisateljem in ob prijazni pomoči Društva Jaka Štoka s Proseka, namenila pomoči potrebnim na Proseku oziroma v občini Trst, katere zaslužni meščan je Pahor od lanskega avgusta.
Glasba, ki se slači
Polemičen, tako kot vselej, je bil tudi tokrat: fašizem, drugi totalitarizmi minulega stoletja, vključno s kapitalizmom, ki pekli in jemlje socialne pravice danes, odnos do telesa, kulture in slovenskega jezika, so teme, h katerim se vedno znova vrača. Tokrat je do njih pristopil iz drugačnega izhodišča: prek glasbe. To največkrat posluša prek radia, a je zanj vse prevečkrat “kričava, taka, ki se slači, in sploh nemogoča.” Zato velikokrat radio kar ugasne; glasbo, kakršno zavrača, vidi kot enega od odsevov sveta, ki mu ni blizu in tudi ne naklonjen.
A ta večer ni bil tak, čeravno je Pahorja skrbelo, in to je tudi povedal, da bi bil koncert preveč hrupen: nekaj dvomov mu je vzbudilo to, da Gal in Severa ne bosta sama, tako kot na gradu, ampak, da ju bo spremljala glasbena zasedba. Strah je bil, kot se je izkazalo, zares odveč. Bobnar Blaž Celarec, trobentač Domen Gracej, kitarist Miha Kraker in basist Matej Tekavčič, ki so se Galu in Severi pridružili v drugem delu koncerta, so skupaj z njima skladbe, med katerimi so levji delež zavzemale avtorske Galove pesmi (med drugim Svila in lan,Srce, Kadar sva sama ...), nekaj pa je bilo tudi slovenskih zimzelenih (Mlade oči, Telstar ter manj znana, filmska skladba Tvoj lasten obraz - v menda prvi slovenski kriminalki Minuta za umor jo je leta 1953 zapela Duša Počkaj) odigrali z izjemno tenkočutnostjo, v kateri se je zrcalilo toplo in iskreno spoštovanje.
Gotovo ne zadnjič
“Tisto petje in tisto klavirsko spremljavo bi rad imel, da bi ju še poslušal,” je v svoj dnevnik leta 2009 zapisal Pahor. In čeprav so se pisatelj, Gal in Severa predsinočnjim srečali prvič po petih letih, je vzdušje, ki je objemalo večer, prišepnilo, da gotovo ne zadnjič.
In morebiti bo tudi prihodnjič v glasbeni karavani spet kakšno presenečenje. Tokrat je to bila mlada belokranjska zasedba Čedahuči.
MAKSIMILJANA IPAVEC
