Trenutek nežnosti za utrujen svet

Trenutek globalne katarze. Po neskončnih urah najbolj ekscentričnega in najbrž tudi najbolj razvlečenega odprtja olimpijskih iger v zgodovini se je nad Parizom, mestom, ki je najlepše, prav kadar dežuje, stemnilo. Športnika sta prižgala ogenj, ki se je nato razplamtel tako, da je nad mesto luči dvignil balon. Nenadoma se je zaslišala mila melodija Himne ljubezni, Hymne a l'amour, verjetno najlepše, hkrati pa tudi najotožnejše skladbe nepozabne Edith Piaf, ki je besedilo zanjo napisala sama. Ljubezensko pesem o tem, da bog združi tiste, ki ljubijo. Namenila jo je francoskemu boksarju Marcelu Cedranu, ljubezni svojega življenja, ki je 27. oktobra 1949 življenje izgubil v letalski nesreči, skladbo je posnela maja 1950.

Po prižigu ognja se je kamera usmerila v lasersko osvetljeni Eifflov stolp, s katerega se je zaslišal eden najlepših glasov naše dobe, ki ga nismo slišali že zelo dolgo. Po dolgem boju z boleznijo se je vrnila pevka, ki je tudi sama izgubila moža. Celine Dion. Solze so lile v potokih. Po odprtju, ki je s svojo kontroverznostjo močno razdelilo mnenja, je Kanadčanka s svojo podobo in petjem svet za nekaj minut spet povezala in navdala z upanjem, da nas nekoč nekje vendarle še čaka nekaj lepega.