Tri igrišča ob morju
Če je Rokometni klub Piran v začetku junija proslavil 60. rojstni dan, so matematično bolj nadarjeni najbrž hitro ugotovili, da začetki piranskega rokometa segajo v leto 1954. Le redki pa se resnično spominjajo korenin, ki so obrodile bogate sadove.
Teža organizacije jubileja je seveda večinoma padla na ženske, kajti moška sekcija že dolgo ne obstaja, četudi je nekoč slovela daleč naokoli. V RK Piran so častitljivo obletnico vzeli zelo resno in se nanjo ustrezno pripravili, kajti v dvodnevnem festivalu majhne in praviloma lepljive žoge - rokometaši namreč uporabljajo t. i. smolo za boljši oprijem - so se predstavile vse klubske selekcije, od najmlajših do veterank.
Zbrane rokometašice vseh generacij
Rezultati tokrat seveda niso bili najpomembnejši, vseeno pa velja omeniti, da se je članska ekipa izkazala za odličnega sparing partnerja slovenski mladinski reprezentanci, ki je naposled slavila s 40:35, pri čemer sta Amina Jagurdžija in Nevenka Milakovič odigrali po en polčas na vsaki strani. Kot zanimivost: obe sta več golov dosegli v klubskem dresu, najučinkovitejša od vseh pa je bila domača bombarderka Lea Krajnc z enajstimi zadetki, četudi bi ji zbirko “polomljenih” kolen zavidal še večno napol poškodovani smučar Marc Girardelli.
Malce rokometa je pomenilo zgolj uverturo v neformalno druženje različnih generacij, ki je ni izpustil niti France Prešeren, čigar slika je krasila steklenice dokaj ostrega “poobedka”. Nekatere bivše igralke so si gorenjskega poeta dodobra ogledale od blizu, kar je seveda pripomoglo k obujanju številnih anekdot. Pri tovrstnih spominih je kajpak zanimivo, da dogodki iz leta v leto postajajo vse bolj divji, zato smo za resen pogled v zgodovino poprosili verodostojno Vido Milenco Murovec. Eh, verjetno po Juriju Vegi vsaj v Sloveniji ni človeka, ki bi se do konca življenja povsem otresel strahospoštovanja do učiteljice matematike, toda njen natančni spomin bi lahko brez dvoma postal dobra tema za športne zgodovinarje.
Obujanje spominov
“Ja, v resnici se je piranska rokometna zgodba pričela leta 1954, pri čemer je odločilno vlogo odigral Marcel Đurđević, ki je s pomočjo dijaka Srednje pomorske šole Huga Bense napravil prve rokometne gole v Istri. Mlajši bodo najbrž težko verjeli, toda prvo igrišče je bilo natanko pred diskoteko Tri papige. Temu sta v nekaj letih sledili še dve, in sicer na Punti. Leta 1959 so se pričela prva dela na stadionu v Piranu, dve leti kasneje pa je delovna brigada Stanka Bloudka tam dokončala igrišča - poleg rokometnega tudi košarkarsko in nogometno igrišče ter vadišče za skok v daljino in višino,” se spominja Murovčeva.
Mednarodni uspehi
Hja, takšni časi so pač bili in tovrstno udarniško delo niti ni bilo zelo nenavadno ... Kot zanimivost velja omeniti, da je bil projekt delo slovitega Stanka Bloudka, sicer bolj znanega po smučarskih skakalnicah. Moška in ženska rokometna ekipa sta s treningi začeli hkrati; moška je bila sestavljena iz dijakov Srednje pomorske šole, ženska pa iz dijakinj italijanske gimnazije in učenk OŠ Piran. Moška ekipa je kasneje osvojila dva naslova slovenskih prvakov ter nastopala v drugi jugoslovanski ligi. “V kolektivni spomin Pirančanov sta se vpisala predvsem Tone Domnik in Bartol Rodin, ki je kot prvi veljal za rokometnega profesionalca, čeprav bi lahko danes o tem statusu razpravljali. Poleg njiju je treba omeniti še dr. Boruta Kolška in Ivana Pušpana,” meni naša sogovornica.
Ženska ekipa je svoj vrh dosegla z osvojitvijo naslova slovenskih prvakinj leta 1965 pod vodstvom Bartola Rodina in leta 1967 pod trenerjem Ivanom Ovnikom. Tako moška kot ženska ekipa sta v tem času osvojili po dva naslova slovenskih pokalnih prvakov.
Današnji rokomet skuša (p)ostati predvsem hiter in dinamičen, zato si je težko predstavljati, da sta njegova predhodnika hazena in veliki rokomet potekala na nogometnem igrišču z enajstimi igralci na vsaki strani. Murovčeva se zgolj nasmeje: “Tisto je bil resnično naporen in težak šport, toda že v 60. letih prejšnjega stoletja se je uveljavil rokomet, kakršnega poznamo danes. Drugi močan zagon pa je prišel v 90. letih prejšnjega stoletja, čeprav je klub občasno tudi poskušal obuti prevelike čevlje, čemur se sicer niso mogli izogniti niti bolj izkušeni.”
V 90. letih je RK Piran kot prvi klub v Istri nastopil v evropskih tekmovanjih, in sicer leta 1998 v San Sebastianu v Španiji. Na tem nivoju je tekmoval vse do leta 2003. Današnja članska ekipa je sedma v državi, slovensko državno reprezentanco pa so okrepile tri piranske rokometašice: Polona Barič, Valentina Panger in Manuela Hrnjič.
Športni nostalgiki v Piranu se bodo vedno radi spominjali tekem na odprtem, ko je žoga občasno tudi grdo čofotala, a je bilo vzdušje nenehno na robu pretepa. Seveda pa imajo današnja dekleta predvsem z dvorano v Luciji ustrezne razmere za delo. Romantika starih časov gor ali dol, ampak kdor ne spoštuje lastne zgodovine, je niti ni vreden, zato lahko RK Piran z uvoženo in naturalizirano delovno trenerko Dalijo Erceg nestrpno čaka na naslednjih 60 let.
BORIS PLANINC
