Tudi o kraljici, ki se je uprla portugalski kolonizaciji

Angola je bila že nekaj časa na mojem spisku afriških držav, ki jih je treba obiskati. Potovanje po njej je relativno drago, saj so Angolci med tistimi Afričani, ki mislijo, da turisti, ki prihajajo v njihovo državo, sedijo na denarju. Glede na to, kakšnih storitev smo bili deležni na potovanju, pa je ta strošek kar upravičen. Organizator našega potovanja je potomec evropskih naseljencev iz Namibije, spremljevalno ekipo so sestavljali domačini, med katerimi je bil mehanik, ki smo ga na poti po puščavi prav tako potrebovali.

Angola sodi med afriške države, o katerih načeloma vemo zelo malo. Od 14. do 16. stoletja sta na tem ozemlju nastali dve državi: Kongo in Ndogo, leta 1491 so Portugalci postavili prvo trgovsko postojanko. V 17. stoletju postane Angola glavni vir za sužnje, ki so jih vozili na plantaže v Braziliji. Portugalci so ostali v državi tudi po koncu druge svetovne vojne, ko se začne krepiti odporniško gibanje, vendar je bilo neenotno in pod vplivom drugih držav. Tako je Sovjetska zveza podpirala Ljudsko gibanje za osvoboditev Angole (MPLA) pod vodstvom Agostinha Neta, na severu je nastala Narodna fronta za osvoboditev Angole (FNLA), ki jo je vodil Robert Holden, podpirali pa ZDA in Zaire (danes Demokratična republika Kongo), na jugu pa je delovala Narodna zveza za popolno neodvisnost Angole (UNITA) pod vodstvom Jonasa Savimbija in s podporo Južnoafriške republike. Po državnem udaru na Portugalskem leta 1974 je Angola dobro leto dni kasneje postala neodvisna republika. Zavladala je državljanska vojna, v kateri je s pomočjo ZDA in še zlasti kubanske vojske zmagala MPLA, Agostinho Neto pa postane predsednik ljudske republike. Kmalu zatem izbruhne državljanska vojna med prej omenjenimi gibanji, ki je z vmesnimi presledki trajala vse do uboja Jonasa Savimbija, vodje Unita, leta  2002, ko je bila dosežena prekinitev spopadov. Unita se je odpovedala vojaškemu krilu in prevzela vlogo glavne opozicijske stranke.