“Učiteljica mora biti druga mama”
“Le pridite, le, bova rekli kakšno po briško,” se je razveselila Almira Marušič, 86-letna upokojena učiteljica iz Kopra. Čeprav že več kot tri četrt življenja ne živi več v Brdih, ostaja po srcu prava Brika - pokončna, delovna in trdoživa. Kljubovala je že številnim življenjskim nevihtam, a njen korak gre pogumno naprej. Pred kratkim je izdala svojo drugo knjigo, V vrtincih časov, ki jo, kot je zapisala, posveča vsem, ki so šli z upanjem in uporno dušo skozi težka desetletja nemirnega 20. stoletja.
Pripoved Almire Marušič, priče, soudeleženke in soustvarjalke celega stoletja, ki je skozi tri življenjska obdobja - mladost, zrelost in starost - prečkala tri režime in države ter vzgojila tri sinove, je epska zgodba njene družine oziroma družin; od familije, v kateri je prišla na svet, do gnezda, ki sta ga zgradila z možem, in nadaljevanja skozi uspešne in tragične zgodbe sinov, je v spremni besedi h knjigi zapisal Zdravko Duša.
“Od nekdaj sem imela navado, da si vse zapišem. Tako vesele kot tudi žalostne trenutke. Vse sem želela zabeležiti. In še vedno hranim tiste zvezke ... Oh, draga moja, polna sem kot sod. Polna spominov. Vprašajte, kar želite,” se je med klepetom ob kavi zasmejala Almira Marušič, ki je ob pomoči pisatelja Marjana Tomšiča svoje zapiske prelila v knjigo.
Uporni Primorci
Almira se je rodila v družini Prinčič leta 1929 v Kozani v Goriških brdih. Družina se je težko prebijala skozi trda leta po prvi svetovni vojni, z italijansko okupacijo in prihodom fašizma pa so se za Primorce začeli še bolj črni časi. “Fašisti so nas hoteli kot narod uničiti, izbrisati.” Njen obraz prekrije žalost. Spomni se trenutka, kako je v prvem razredu pred sošolce stopila mlada italijanska učiteljica v lepi obleki. “Prav nič je nisem razumela. Sploh nismo vedeli, kaj pričakuje od nas.” Ko je nekega dne eden od sošolcev zgolj zato, ker je nekaj zavpil po slovensko, dobil klofuto, je otrokom kmalu postalo jasno, kakšna so nova pravila. “Le v zavetju doma si lahko govoril v svojem, maternem jeziku, pel slovenske pesmi in bral slovenske knjige. Seveda je bilo to prepovedano, a tega nismo upoštevali. Veste, že šest let star otrok je moral tedaj razumeti to dvojnost: tako lahko govoriš doma, tako pa v šoli. Zato mi prosim ne govoriti o tem, kakšni smo Primorci,” se razjezi.
Pri 15 letih so ji Nemci ustrelili očeta. “Mama je ostala sama z otroki. Hudo je bilo. In ko slišim danes, kako potvarjajo zgodovino ... Kar vse želijo zmetati v isti koš. Zdaj so kar naenkrat vsi partizani komunisti. Ma kakšna ideologija, lepo vas prosim! Partizani so se tedaj uprli okupatorju, borili so se za svoj jezik, za svojo zemljo, za svoj narod,” je odločna Almira Marušič.
Prvošolčke je učila polnih 33 let
Po priključitvi Primorske leta 1947 se je Almira, tedaj še Prinčič, iz rodnih Brd skupaj s svojim bodočim možem Milanom Marušičem, kasnejšim dolgoletnim ravnateljem koprske gimnazije, podala na učiteljišče v Portorož. Novopečena učitelja sta leta 1951 dobila prvo službo v Krkavčah. Tam, na drugem koncu Primorske, v nedrjih Istre, sta začela orati ledino s preobrazbo istrskih ljudi, navajenih samo trdega dela za golo preživetje. “Ker sem bila 'kmečka duša', so me domačini hitro sprejeli. V vsaki hiši sem se počutila kot doma,” se spominja Almira.
Iz Krkavč jo je službena pot vodila v Koper, na Osnovno šolo Janka Premrla Vojka, kjer je polnih 33 let poučevala v prvem razredu. Pod isto streho so šolske klopi gulili tudi njeni trije sinovi: najstarejši Dragan, ki je postal svetovno priznani matematik, danes pa je rektor Univerze na Primorskem, srednji Dorjan, ki dela kot zdravnik, med letoma 2010 in 2012 pa je bil tudi minister za zdravje, in najmlajši, žal že pokojni Andrej, ki je postal psihiater in je bil tudi koordinator za duševno zdravje pri Svetovni zdravstveni organizaciji.
Zakaj prav prvošolčki? “Ker so še nepopisan list. Vsako jesen smo začeli od nič in vse znanje, ki so ga ti otročki osvojili v šolskem letu, je bilo resnično plod mojega dela. Poleg tega so me potrebovali tudi kot mamo. Veste, učiteljica mora biti otrokom v prvem razredu kot druga mama,” nežno doda. Obraz se ji razjasni. “Povem vam, ni lepšega poklica, kot je učiteljski. A hkrati je tudi zelo odgovoren,” poudarja. “Če raniš otrokovo dušo, se rana težko zaceli.” Marušičeva zase pravi, da je bila stroga in zahtevna, a dosledna in poštena učiteljica. “Vsak poklic, ne samo učiteljski, zahteva najprej poštenost. In kdor se ne čuti tako močnega, da bo res enako ravnal z vsemi učenci, naj raje takoj opusti ta poklic. Moje vodilo je vedno bilo: ravnaj z učenci tako, kot si želiš, da bi tvoja kolegica ravnala s tvojim otrokom. Ves čas so me tudi spremljale besede mojega profesorja Boža Černeliča, ki nam je zabičal: učitelj je dolžan svoje probleme pustiti pred vrati učilnice in iti pred učence urejen. In upam si trditi, da sem to vedno upoštevala.”
PETRA VIDRIH