Umetniki ustvarjajo nove kategorije
“Politika me zanima toliko, kolikor je potrebno, da se mi zanjo ni treba zanimati,” pravi akademski slikar Rok Zelenko, ne brez ščepca cinizma. A je vseeno težko skrival zadovoljstvo, ko je sredi junija iz rok grožnjanjskih občinskih veljakov sprejemal priznanje za prispevek k oživljanju Grožnjana, mesta umetnikov, in ohranjanju njegove kulturne dediščine.
Povod za podelitev občinskega priznanja akademskemu slikarju Roku Zelenku je bila njegova knjižica Grožnjan, istrsko mesto umetnikov, ki je izšla pri slovenskem kulturnem društvu Istra v Pulju. Gre za lično oblikovano knjižico žepnega formata, bogato opremljeno s fotografijami, v kateri se je avtor sprehodil skozi zgodovino in duhovno dediščino Grožnjana od pradavnin do današnjih dni. Posebno mesto je v knjižici dodelil ljudem in dogodkom, ki so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja iz opustelega in napol podrtega kraja ustvarili mesto umetnikov in mu vdihnili novo življenje. Med protagonisti tega preporoda je pomembno vlogo odigrala tudi skupina slovenskih likovnikov z Rokovima staršema, Karlom in Sonjo Zelenko, na čelu. Od njiju je Rok tudi podedoval ljubezen do tega istrskega mesta, kamor se je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja stalno naselil, si uredil atelje in odprl galerijo Porton.
Akademski slikar Rok Zelenko je bil rojen v Ljubljani (1951), kjer je pod mentorstvom prof. Janeza Bernika tudi diplomiral. Leta 1977 se je preselil v Grožnjan in odprl svojo galerijo Porton. Razstavlja v Sloveniji, na Hrvaškem in v tujini, predvsem v Italiji, Nemčiji, Belgiji. Doslej je imel že preko 120 samostojnih razstav in veliko skupinskih. Je izrazit figuralist, znan po svojih krajinah, intenzivno se ukvarja s portretom, v okviru gibanja hermetičnega kromatizma pa je prestopil tudi v polje abstrakcije. V času vojne na Hrvaškem je sodeloval v različnih humanitarnih akcijah in organiziral nekaj odmevnih razstav na tujem. Najodmevnejša je bila njegova samostojna razstava Inferno v Berlinu. Ob 500. obletnici rojstva Primoža Trubarja je bil pobudnik razstave Trubar-Palladio, sicer pa veliko sodeluje z galerijo Fabbrica v Padovi. Poleg slikanja je Zelenko dejaven na polju ilustracij, keramike in mozaika. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je lotil sistematičnega raziskovanja grožnjanske preteklosti in kulturne dediščine. Leta 1986 je v mestni galeriji Fonticus postavi razstavo Zgodovinska dediščina Grožnjana, leta 1999 pa izdal zbornik Grožnjanska kronika – Slovenci v mestu umetnikov. Svoje raziskave je kronal s knjižico Grožnjan, istrsko mesto umetnikov in s tem dokončno zakoličil mejnike najdaljše akcije slovenskih umetnikov na tujem – likovne kolonije v Grožnjanu, ki je trajala polnih 30 let.
Več kot priznanje
Priznanje občinskih mož predstavlja veliko več kot zgolj simbolno zahvalo Roku Zelenku za mini fotomonografijo Grožnjana. Gre za priznanje tridesetletnega dela, ki ga je Zelenko vložil v oživljanje Grožnjana in ohranjanje njegove kulturne dediščine. Najprej je to počel kot tajnik grožnjanskega umetniškega društva, potem pa kot član likovne kolonije, ki pa je še pred osamosvojitvijo Slovenije in Hrvaške začela počasi usihati. V vrtincu velikih političnih in družbenih pretresov je Rok Zelenko preprečil, da bi se zgodovinski spomin Grožnjana pretrgal, kot se je v Istri to pogosto dogajalo. Poskrbel je, da je vloga, ki so jo Slovenci odigrali v prenovi tega kraja, dobila svoje dolžno mesto v grožnjanskih analih in s tem postal eden najskrbnejših in najbolj natančnih zapisovalcev časa, ki so ga sooblikovali tudi slovenski ustvarjalci.
Za razumevanje politične razsežnosti, ki jo ima priznanje slovenskemu umetniku, pa je treba pogled razširiti na dogajanje v celotni regiji. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se je Istra bolj kot v vojni vihri znašla v vrtincu nacional(istič)nih in kapitalskih interesov, pred katerimi se je marsikateri tujec raje za zmeraj umaknil - tudi iz Grožnjana. To so bila leta, ko umetnost ni kotirala posebno visoko. Bolj kot ustvarjalnost je bil cenjen kapital, bolj kot umetniki v najetih hišah pa so bili zanimivi petičneži z gotovino v žepu. Idealizem ljudi, ki so v Grožnjanu gradili likovno komuno, je bil že davno pozabljen, iz kolektivnega spomina pa so začela počasi in skoraj neopazno izginjati tudi njihova imena. Zato je priznanje lokalnih oblasti Zelenkovemu prispevku k zgodovini mesta pomemben signal, da so se razmere v Istri in Grožnjanu umirile in normalizirale. Tudi za Slovence.
Slikanje kot način življenja
Rok Zelenko je izjemno zanimiva oseba, razgledan, duhovit, zabaven, a tudi ciničen in sarkastičen, če je treba. Vsak pogovor z njim je svojevrsten dogodek, ob katerem se lahko neskončno zabavaš, a tudi veliko naučiš. Če zaobidemo umetnost, ki je njegov način življenja, je njegova druga velika strast zgodovina: ne le kot preučevanje preteklosti, temveč tudi kot iskanje svojega mesta v njej. Včasih pa tudi kot odmik od vprašanj, ki segajo pregloboko v njegovo intimo.
Rok namreč le redko in nerad govori o sebi in svoji umetnosti, nikoli o ustvarjalnem procesu, ki spremlja nastajanje njegovih slik. Če ne gre drugače, raje spretno obrne težišče pogovora in se pošali na račun novinarjev, češ da se vedno vrtijo okoli enih in istih vprašanj, in sicer o tem, kaj neki je čutil ob slikanju svojih del in kaj je z njimi sploh hotel povedati. Edinkrat, ko sem ga slišala govoriti o svojih slikah, je bilo ob razstavi cikla Inferno, ki je nastajal na prelomu iz osemdesetih let prejšnjega stoletja v devetdeseta in s katerim je v času hrvaške osamosvojitvene vojne gostoval v pomembnih evropskih prestolnicah. V svoji maniri je takrat napol za šalo napol zares dejal, da je v slike ujel slutnjo pekla, ki je šele prihajal. A je z zamahom roke takoj preskočil na drugo temo in lahkotnejši pogovor. Občutij iz časov, ko se je okoli njega rušil stari svet, verjetno nikoli ne bo pripravljen deliti z javnostjo.
Za laika je seveda vsako ustvarjalno dejanje skrivnostno, talent pa, ki ga poganja, podoben vulkanu, ki ob vsakem izbruhu sili umetnika k ustvarjanju. Če pa poslušaš Roka, se zdi, da za slikanje ni potrebno veliko več ustvarjalnosti in talenta, kolikor ju potrebuje kuhar za dobro kosilo. “Kdor nima talenta, se pri slikanju muči, kdor ga ima, dela z lahkoto,” tako preprosto je to zanj. Sam slika z lahkoto in kolikor mu le uspe, najraje za svojo dušo, čeprav si tega ne more vedno privoščiti. “Od nečesa je treba tudi živeti,” si ne dovoli odmika od realnosti in postreže s slikovitim izračunom. “Pod Titom sem moral en teden delati za zaslužek, tri tedne sem lahko slikal. Danes je razmerje obrnjeno,” pravi Rok, ki se je še do pred kratkim bolj kot s slikami preživljal z izdelavo keramike, zadnja leta pa opaža, da se zanimanje za slike vendarle počasi povečuje.
Umetnost spreminja svet
Za Zelenka je umetnost esenca najboljšega, to, kar ostane v času in spreminja način mišljenja pri ljudeh. “Za to gre v resnici ves čas,” pojasni, ko vztrajam pri temi. Bistvo vsake ustvarjalnosti, pravi, je oblikovanje mišljenja, ustvarjanje novih kategorij, ki se potem širijo v družbo in ljudi spodbujajo k spremembam. “Umetniki pa so ljudje, ki so te nove kategorije sposobni ustvarjati,” je prepričan in opozarja na medijsko zlorabo besed umetnik in umetnost. “Te besede danes nič več ne pomenijo. Mediji z njimi označujejo vse ustvarjalce povprek, vključno z otroki, in s tem zamegljujejo pravo polje umetnosti,” je kritičen do poplave “umetnikov” vseh starosti in poklicev. “Umetnost je veliko več kot zgolj ustvarjalnost. Gre za transcedentalno v ustvarjalnosti; to pa lahko doseže odstotek vseh ustvarjalcev ali dva,” je prepričan.
Na tej točki ni več kaj dodati. Še enkrat se razgledam po galeriji Porton; sprehodim se po krajinah Rokovih Grožnjanov, prepustim se modrini njegovih Kornatov, te “potopljene puščave, kjer se zdi, kot da si na drugem planetu”, se izgubim med portreti njegovih žena in potarnam, kako zelo pogrešam portret ene od Sibil, ki ga je že pred leti prodal zasebnemu zbiratelju. Ponovno odprem vprašanje o odnosu, ki naj bi se spletal med mojstrom in modelom med portretiranjem, vendar tudi tokrat brez večjega uspeha. Portretiranje, pravi Zelenko, je zanimivo, kolikor je zanimiv model. “Ko se vzpostavi prava kemija, pa se od takega portreta tudi sam težko ločim,” prizna, medtem ko se odpravljava na sprehod po Grožnjanu.
Današnja podoba mesta Roku ni posebno pogodu, saj se je močno odmaknila od ideje, iz katere je zraslo mesto umetnikov. Vse preveč postaja podoben bazarju, kakršnih je vse polno v Istri, pravi, in s tem izgublja svoje posebnosti. To je tudi eden od vzrokov, da je v Grožnjanu kljub velikemu številu galerij vse manj izvirne likovne produkcije in odmevnih razstav. Vsemu navkljub pa Grožnjan še naprej ohranja svoj prav poseben čar. Kako tudi ne, saj se vanj že desetletja stekajo poti umetnikov z vseh vetrov.
“Vsa istrska mesta so ljubka in prikupna, morda še bolj kot Grožnjan. Kar daje Grožnjanu poseben čar, so ljudje, ki prinašajo vanj svoje svetove,” je prepričan Rok, ki ne izgubi priložnosti za nova prijateljstva. Tudi zato, ker je vsak nov prijatelj nova spodbuda in priložnost za sveže načrte in nove projekte.
VIDA GORJUP POSINKOVIĆ
