“V balinanju ni diskriminacije”
Sredi septembra so se na Reki zbrali najboljši svetovni balinarji, med tekmovalci in tudi dobitniki medalj pa smo zasledili kar nekaj posameznikov, ki so tako ali drugače povezani s Primorsko.
Svetovno prvenstvo je ponovno prineslo izjemen uspeh slovenskemu balinanju, saj se je naša reprezentanca domov vrnila s po dvema zlatima ter bronastima medaljama in si na lestvici uspešnosti delila prvo mesto s Francijo. Svojo že tako bogato zbirko sta obogatila Anže Petrič iz Gradišča pri Vipavi z bronom v štafetnem zbijanju ter Gorenjec, ki se resno trudi postati “primorski zet”, Dejan Tonejc z drugim zaporednim naslovom svetovnega prvaka v igri v krog.
Iz Postojne do svetovnega brona
Kot smo na športnih straneh našega časnika že poročali, se je med dobitnike medalj na svetovnem prvenstvu prebil tudi Baschir Mohamed Fatineu Anton El Hariri, ki ima za seboj prav posebno zgodbo. “Nekateri novinarji so v zadnjih dneh pisali, da imam v sebi slovensko kri, vendar to ne drži. Moj pokojni oče je bil Libanonec iz Bejruta, mama je Hrvatica iz Klane nad Reko, kjer je balinanje zelo popularno, otroštvo pa sem preživel v Milanu. Je pa res, da sem močno povezan s Slovenijo, predvsem s Postojno, saj tukaj živim že trideset let. Slovenijo čutim kot svojo domovino,” je v pogovoru za naš časnik pojasnil Libanonec, ki se je z balinarskim športom spoznal ravno v mestu pod Sovičem. “Nekega dne sem slučajno v roke prijel balinarske krogle in nekateri so hitro spoznali, da imam talent za ta šport. V postojnskem Športnem parku, kjer je svojo pot začela večina najboljših postojnskih balinarjev, sem nato s prijatelji še naprej premetaval krogle.”
Simpatični Baschir, ki ga primorski ljubitelji balinanja dobro poznajo, je na Reki nastopil na svojem drugem svetovnem prvenstvu in tam presenetil konkurenco. “Po ustanovitvi Balinarske zveze Libanona sem že leta 2011 v italijanskih Feltrah nastopil za domovino svojega očeta. Trenutno sem edini balinar iz te države, tako da lahko nastopam samo v posamični konkurenci. Na Reko sem prišel s ciljem, da skušam narediti čim več v natančnem zbijanju, medtem ko v igri posameznikov nisem imel pretiranih ambicij, saj te discipline nisem posebej treniral. Treniral sem sam, natančno zbijanje pa nisem treniral na tekmovalnem tepihu, temveč sem si krogle postavljal kar na balinišče,” je pojasnil 51-letnik, ki je po seriji izjemni rezultatov v natančnem zbijanju z bronasto medaljo izpolnil svoje sanje.
“Že pred desetimi leti, ko sploh nisem mogel realno razmišljati o nastopu med svetovno elito, saj Libanon takrat ni imel nacionalne zveze, sem začel sanjati, da bi morda nekega dne lahko mešal štrene najboljšim in se prebil na zmagovalne stopničke. Sedaj mi je to končno uspelo in na nek način sem miren,” se je zasmejal. Član hrvaškega drugoligaša Sveti Rok iz Klane, ki je v preteklosti nastopal tudi za številne primorske klube, upa, da bo s tem športno balinanje v Libanonu, kjer sicer prevladuje petanka, dobilo nov zagon.
Prvo kroglo je vrgel v Brkinih
Med predstavniki drugih držav, ki so se z balinanjem spoprijateljili v Sloveniji, velja omeniti 19-letnega avstralskega reprezentanta Daniela Samso, ki je prvo balinarsko kroglo zalučal pred osmimi leti, ko je s starši obiskal dedka v Brkinih. “Ob svojem prvem obisku Slovenije sem začel balinati. V Preložah in Javorju sem opazoval domačine, kako balinajo, in jih prosil, če lahko tudi sam poskusim. Hitro sem se zaljubil v ta šport in nato nadaljeval s treningi tudi v Avstraliji,” je svoje prve balinarske korake opisal član slovenskega kluba Triglav iz Sidneyja. “Nastopam v zvezni ligi, na žalost pa ligaško tekmovanje ni najmočnejše. Večkrat sem osvojil naslov mladinskega državnega prvaka v različnih disciplinah, trikrat pa sem osvojil naslov podprvaka v članski konkurenci. Treniram petkrat tedensko, večkrat pa sem že nastopil tudi na mladinskih svetovnih prvenstvih,” je dodal nadarjeni Avstralec slovenske krvi, ki je na Reki skupaj s soigralcem Santom Pascuzzijem osvojil končno deseto mesto v štafetnem izbijanju.
Samsa, ki v teh dneh zavzeto trenira v sežanski balinarski dvorani, je zelo navdušen nad kakovostjo slovenskih balinarjev: “Slovenska reprezentanca je res izjemna. Na takšnih tekmovanjih jih podrobno opazujem. Posebej sem navdušen nad tekmovalcema v tekaških disciplinah Alešem Borčnikom in Anžetom Petričem. Upam, da se bom nekega dne približal njunim rezultatom. Trudil se bom po najboljših močeh in nekega dne morda tudi sam posežem po medalji.”
Avstralci imajo zelo radi balinanje
Skok na zmagovalni oder pa je ravno na Reki uspel njegovem reprezentančnemu kolegu Dinu Mikoliču, čigar korenine po očetovi strani segajo v Brezovico pri Gradinu.
“S svojimi nastopi na Reki sem res lahko zadovoljen. Naša nacionalna zveza nam je omogočila odlične pogoje za treninge. Pred svetovnim prvenstvom smo trenirali v Rabcu, tako da smo se lahko aklimatizirali na okolje. S seboj smo pripeljali tudi družine, ki so za nas stiskale pesti s tribun,” je povedal izkušeni balinar, ki se na poti do bronaste medalje v igri v krog ni obremenjeval z nasprotniki: “Že nekaj let nisem nastopal v mednarodni konkurenci, tako da resnici na ljubo niti nisem poznal vseh najboljših balinarjev. Morda mi je bilo zaradi tega celo lažje, saj se nisem obremenjeval s tekmeci in se posledično nisem ustrašil zvenečih imen.”
In kako je s popularnostjo balinanja v deželi “tam spodaj”? “Avstralci imajo zelo radi balinarski šport. Z njim se ukvarjajo tudi nekateri bivši igralci nogometa in kriketa. Pri balinanju ne poznamo nobene oblike diskriminacije, saj se lahko z njim ukvarjajo tako mladi ali stari, majhni in visoki. Je šport za vsa starostna obdobja in je obenem zelo pomemben tudi v pogledu druženja ljudi vseh starosti, spolov in narodnosti,” je pojasnil Mikolič, ki se s kolegi v izbrani vrsti odlično razume. “V avstralski reprezentanci igramo potomci hrvaških, italijanskih in slovenskih staršev, krasi pa nas pravi ekipni duh. Upam, da bomo z uspehi vzbudili zanimanje tudi v avstralski javnosti in s tem naredili še korak naprej pri popularizaciji tega športa,” še doda.
SIMON MALJEVAC
