V družbi mercedesov, oslovskih vpreg in prijaznih ljudi

Na slabih 600 kilometrov dolgem osemdnevnem kolesarskem “giru” po jugozahodnem delu države v začetku septembra se je izkazalo, da so ceste večinoma primerljive z našimi. Smeti je bilo ob njih in v naseljih res več kot v pregovorno čisti deželi na sončni strani Alp, razpadajočih, predvsem pa nedograjenih stavb tudi ni manjkalo. Da so Albanci čudni, nevarni ali karkoli že, pa ne bo držalo, saj so bili ljudje zelo prijazni in pripravljeni takoj priskočiti na pomoč. Prijazne so bile tudi cene za hrano in prenočišča, ki so bistveno nižje od naših, evropsko naravnanih.

V domovino Šiptarjev, potomcev Ilirov, sem vstopil na skrajnem jugu, iz Grčije. Kot nalašč je bil že tik ob mejnem prehodu parkiran star mercedes, ena od maskot države, ki je dolgo živela v izolaciji, brez stikov z zunanjim svetom, kar se ji pozna tudi po več letih, odkar se je odprla navzven. Kakorkoli že, dvajset in več let stare “merčke” so še vedno najbolj pogost avtomobil na albanskih cestah. Čeprav sva bila z Vilijem, mojim zvestim dvokolesnim sotrpinom, na poti sama, sva kmalu dobila družbo. “Naključje” je hotelo, da je takoj za menoj grško-albansko mejo prečkal še en kolesar. Nekoliko bolj otovorjen in že na prvi pogled bolj utrjen, saj sem bil sam po 30-kilometrskem odseku od grške Igoumenitse, do koder sem prišel s trajektom iz Trsta, še ves svež.

Z Nordkapa do Albanije in naprej