“Včasih bi morali poslušati tudi starejše ribiče”
Življenje Vinka Oblaka je zaznamovano z morjem. Zaprisežen Pirančan je namreč že od otroštva veliko časa preživljal ob morju in na njem. Morje ima neizmerno rad. Zato tudi ni čudno, da danes ves svoj prosti čas posveča raziskovanju “morskih tradicij”. Te bodo namreč po njegovem mnenju, če bomo še naprej sprejemali neprimerne zakone, kmalu izginile.
“Če se pogovarjava o meni, se pogovarjava o morju, saj sem vse svoje življenje tako ali drugače povezan z njim,” pravi Pirančan Vinko Oblak. Njegova ljubezen do morja se je začela že pri štirih, petih letih. “Že od malega so me privlačili morje in barke. Vedno sem obletaval tudi stare ribiče, se z njimi pogovarjal in se od njih učil,” pripoveduje in pravi, da je bila mama zato, ker je bil že kot štiriletnik ves čas ob morju, na začetku precej zaskrbljena. Ko je splaval, pa si je malce oddahnila.
Že kot kratkohlačnik je začel loviti ribe. “Lovil sem s 'cvirnom' in z buciko,” pravi in se na vprašanje, ali je kaj ujel, nasmeje in pokima. “Ulovil sem neumne ribe, guate, lepuše in podobne. Tiste, ki so se pustile ujeti.” Še danes se spomni ljudi, s katerimi je preživljal dneve, pozabil pa ni tudi premnogih drobnih ribiških skrivnosti. “Otroku ribiči lahko povedo več kot kakšnemu starejšemu,” se nasmeje Oblak med srebanjem čaja v eni od piranskih restavracij, kajpak ob morju.
Slovenci pomorskega leksikona nimamo, vendar se pomorsko izrazoslovje vseeno vsakodnevno uporablja. Imamo pa številne izraze, ki smo jih poslovenili iz drugih jezikov, zato bi nujno potrebovali “Slovar slovenskega pomorskega jezika”, je prepričan Vinko Oblak.
Mladostno obdobje raziskovanja in nabiranja izkušenj je v njem pustilo tako močan pečat, da še danes najbolj uživa v raziskovanju zgodovine in tradicije, iskanju skoraj pozabljenih ribolovnih orodij in modeliranju starih plovil. Z velikim zanosom in navdušenjem pripoveduje o tem, kaj vse je odkril in česa se je naučil, saj kot pravi, ga motivira predvsem želja, da znanje in tisočletno izročilo ne bi šla v pozabo.
Ribiška izkušnja ga je zaznamovala
Kljub temu da danes raziskovanje ribolova in obmorske tradicije predstavlja velik del njegovega življenja, se z ribolovom nikoli ni želel ukvarjati profesionalno. Raje je bil športni ribič in lovil ribe “za svojo dušo”.
A življenje se vrti po svoje, in tako je postal tudi Oblak za nekaj mesecev profesionalni ribič. Med študijem na Visoki pomorski šoli je namreč opravil izpit za ribiča, oziroma za polaganje mrež, potem pa je študij za nekaj mesecev postavil na stranski tir in se preživljal z ribolovom. “Ta izkušnja mi je veliko prinesla. Naučil sem se osnov dela z mrežami, polaganja, čiščenja in krpanja mrež ter seveda prodaje rib,” se spominja Oblak.
A že po nekaj mesecih je dejavnost opustil in se vrnil v študentske klopi. Med številnimi spoznanji, ki mu jih je prineslo življenje na ribiški barki, je bilo tudi to, da si v tem času ni več privoščil rib. Ribaril namreč ni več zaradi veselja, ampak za zaslužek. “Takrat sem gledal le na to, kaj bom ulovil, kako bom ribe prodal in koliko bom zaslužil.”
Zakonodaja, ki duši znanje
Ko je končal študij, se je zaposlil v Splošni plovbi in po svetovnih morjih plul tri leta. Nato je bil polno desetletje zaposlen v izolski ladjedelnici, od koder ga je poklicna pot za nekaj kratkih let odpeljala proč od morja, v trgovsko stroko. A od tam se je kmalu znova vrnil k morju, in danes je zaposlen v portoroški marini. Z morjem je tako vse življenje povezan tudi profesionalno, s ponosom pove Oblak.
Njegovo vzneseno in navdušeno pripovedovanje postane nekoliko bolj umirjeno le ob opozorilih na številne zakonodajne omejitve, zaradi katerih lahko po njegovem mnenju za vedno izgubimo dragoceno ribiško tradicijo, z njo pa tudi večstoletno znanje. Čeprav priznava, da so omejitve nujne, je do slovenskih zakonov zelo kritičen, češ da so napačno zastavljeni. “Zaradi njih se uničujeta znanje in tradicija, dolga nekaj stoletij. Gre za omejitve, ki popolnoma prepovedujejo določene vrste ribolova,” je kritičen Oblak. Po njegovem mnenju je to posledica neznanja, nepoznavanja in neinformiranosti ljudi, ki pišejo zakone in slepo prepisujejo normative, ki veljajo v nekaterih, s Slovenijo neprimerljivih evropskih državah.
Gre predvsem za omejitve, ki onemogočajo tradicionalni ribolov. “V Piranu je danes le še nekaj malega ribičev, ki se ukvarjajo z ribolovom profesionalno. In ko njih ne bo več, bo z njimi izginilo tudi vse znanje, ki so ga nakopičili skozi generacije,” je razočaran Oblak in pojasnjuje, da zaradi zakonodaje, ki športnim ribičem onemogoča nekatere načine ribolova (vrše, parangal, nočni ribolov s fošino in faralom), ti ne hodijo več na morje in teh znanj ne uporabljajo več. “V eni ali dveh generacijah bodo tradicionalne tehnike ribolova le še spomin,” pravi Oblak in dodaja: “Včasih bi morali poslušati tudi kakšnega starejšega ribiča.”
Neznanje in neinformiranost
Med nesmisli na ribiškem področju Oblak ne more mimo dejstva, da ribiško politiko vodijo iz Ljubljane. Ribištvo je včasih predstavljalo prihodek občine, danes pa je pod okriljem ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. To potem razpisuje koncesijo za ribolov v ribolovnem rezervatu. “To je enako, kot če bi v Ljubljani odločali, kdo bo na Primorskem obdeloval vinograde,” je kritičen Oblak, saj je prepričan, da je težava predvsem v tem, da v Ljubljani te dejavnosti ne poznajo, zato jih tudi ne zanima njen dolgoročni obstoj.
Oblaka in mnoge druge neprofesionalne ribiče moti tudi skoraj neverjetna zbirokratiziranost tega področja. Če je bilo za domačine včasih popolnoma normalno, da so si popoldne nalovili ribe za večerjo, pa danes zakonodaja zapoveduje toliko birokracije, da se to marsikomu ne splača več. “Preden stopiš na barko, moraš v poseben kartonček vpisati datum, na koncu pa količino ulova,” pojasnjuje Oblak in dodaja: “Za nas je ribolov samoumeven, to je način življenja in razmišljanja. Kot začeti dan s skodelico čaja ali kave. Sedanje omejevanje pa odvrača ljudi in nima nikakršnih pozitivnih učinkov.”
Tudi sam se zadnje čase bolj redko odpravi na morje. Pa ne zaradi birokracije ali omejitev, ampak zato, ker mu zmanjkuje časa. Si je pa obljubil, da bo v novem letu drugače.
Uničevanje dediščine
Da bi preprečila prelov, je Evropska unija začela zmanjševati ribolovno floto, kar je pozitivna odločitev. Ribiči so ob odpravi ribolovne dejavnosti upravičeni do nadomestila in prejmejo odškodnino, vendar pod pogojem, da svoje plovilo pošljejo v razrez. S tem pa uničujejo dragoceno ladjarsko dediščino, opozarja Oblak. “Stara barka, ki je bila zgrajena na tradicionalni način, je odsevala posebnosti svojega območja in predstavlja pomembno tehnično dediščino! To je naša ladjarska dediščina!” In to bi morali varovati. Sedanji zakon pa legalizira njeno uničevanje,” je prepričan Oblak. Na to je opozoril tudi ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejana Židana.
Oblak je prepričan, da je rešitev za te zagate v posebnem skladu. Ribičem, ki bi želeli opustiti svojo dejavnost, bi zagotavljal odškodnino, vendar ne za ceno njihovih bark in ribiškega orodja. Tako zbrano dediščino bi prevzel muzej, ki pa bi se zavezal, da plovil ne bi uporabljali za ribiško dejavnost. Pač pa bi z njimi ribiči lahko ob posebnih priložnostih demonstrirali tradicionalne načine ribolova in tako ohranjali spomin na dejavnost, ki je za domačine nekoč predstavljala enega glavnih virov dohodka. Seveda bi morala država za tak projekt nekaj malega primakniti, in sicer za namestitev in vzdrževanje te bogate ladjarske in ribiške dediščine. S tem pa bi postavili tudi temelje za slovenski muzej ribištva, kot ga je že pred časom predlagal Pomorski muzej Sergeja Mašere. Idealna postavitev zanj bi lahko bil kar nekdanji škver v središču Izole, zibelki povojnega slovenskega ribištva.
Na ta način bi lahko preprečili napako mnogih evropskih držav, ki so zaradi skupne zakonodaje uničile svojo dediščino. Oblak je na te nevarnosti že opozoril tudi hrvaške kolege, ki se pripravljajo na vstop v Evropsko unijo: “Le zakaj bi vsi delali iste napake?” Obenem pa opozarja na pomen sodelovanja vseh ustanov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z morjem, od Morske biološke postaje, Muzeja Sergeja Mašere, Potapljaškega muzeja in piranskega akvarija pa do novega muzeja školjk, pomorske šole in fakultete. Tudi med ribiči je še vedno veliko znanja. Vsi skupaj, tudi s hrvaškimi in z italijanskimi kolegi, pa bi morali sonaravno gospodariti z morjem in okoljem. Prav tako bi morali svojo ribiško tradicijo tržiti. “Smuči so za Kranjsko Goro, pri nas imamo morje, barke in ribe,” pravi zapriseženi Pirančan, ki ribe sicer raje lovi kot jé.
Sklenjen morski krog
Kdor ima rad morje, rad lovi ribe, rad jadra in rad izdeluje modele plovil, opisuje Oblak logičen krog ljubezni do morja in vsega, kar je povezano z njim. Tudi sam izdeluje modele starih bark; načrte zanje dobi v knjigah, na spletu ali pa kakega izriše kar sam. Ob koncu pogovora se zadrži ob fotografiji ribiške ladje in pojasni, da je na podlagi prav te fotografije izmeril trup, premeril jadra, vse preračunal in nato iz lesa naredil njen model. Tako za tisti dopoldan zaključi svojo pripoved in se odpravi proti svojemu domu, ki je le nekaj metrov oddaljen od piranskega mandrača.
TINA LEKAN
