Včasih so se bizoni podili tudi po Krasu
Velika glava z močnimi, navzgor ukrivljenimi rogovi. Masivno temnorjavo telo z izrazito grbo in volneno, skorajda grivasto dlako po orjaških plečih in glavi. Tako bi lahko opisali bizona, ki med severnoameriškimi indijanskimi plemeni velja za sveto žival. Malokdo pa ve, da je bizon v preteklosti galopiral tudi po evropskih travnatih pokrajinah. Ena izmed njegovih čred se je očitno mudila tudi na območju Pivške kotline.
Pred devetimi leti so se namreč jamarji iz društva Karlovica po vrvi spustili v podzemni svet na severnem pobočju gozdnatih Javornikov. V njegovih temnih globinah so odstirali skrivnosti novoodkritega brezna, poimenovanega Andrejina jama.
Vertikalni spust v jamo je doživetje, ki običajnemu obiskovalcu nedvomno pospeši srčni utrip. A tokratni podvig je vzel sapo tudi izkušenim jamarjem. Na dnu, približno 24 metrov pod zemeljskim površjem, so med prodom in plastjo mehke sige opazili prekrito strukturo večjih živalskih kosti.
To odkritje skorajda popolnega skeleta neznane živali se bo nedvomno zapisalo v ne le društveni, pač pa tudi zgodovinski anale. Komu pripada zanimivo okostje, so razkrili pred kratkim.
Jamski medved?
Kot pravi biolog in kustos iz Notranjskega muzeja Postojna Slavko Polak, je kosti mogoče najti v sleherni jami. Večinoma gre za ostanke zaklanih domačih živali, zlasti zaradi črnega zakola iz obdobja po drugi svetovni vojni, ko so ljudje klavnične odpadke skrivali tako, da so jih metali v kraška brezna. Sem ter tja pa v prepade omahnejo divje živali, denimo srne, ki v bližini luknje vohljajo za zelenjem. Spet druge živali v tovrstnih skalnih razpokah najdejo svoje brloge, zato jamarji v njih pogosto zasledijo skelete poginulih jazbecev, lisic, medvedov in celo ledenodobnih zveri, kot je jamski medved, najznačilnejša mlajšepleistocenska živalska vrsta v Sloveniji.
Po Polakovi razlagi se je ta pojavil v predzadnji ledeni dobi, pred približno 200.000 leti, in po nekaterih ugotovitvah izumrl pred približno 20.000 leti. V primerjavi z današnjim rjavim medvedom ga opisuje kot večjega, težjega in bolj čokato grajenega. “Dolge zimske mesece so jamski medvedi prespali v brlogih, ki so jih naredili v kraških jamah, kjer so kotili mladiče,” pove.
Tisti, ki si niso nabrali dovolj tolšče oziroma so bili ostareli in bolni, zime niso preživeli. Na to po njegovem kažejo številni ostanki v jamskih sedimentih. “Če je vsakih pet let tu poginil en primerek, se je tega v tisočih letih nabralo veliko,” pojasni kustos. Tudi zato so cerkniški jamarji sprva domnevali, da so v Andrejini jami našli okostje jamskega medveda.
Z zanimivo sestavljanko kosti in uganko, komu bi lahko pripadale, so se obrnili na postojnskega muzejskega strokovnjaka.
Brezglavi bizon
Polak, ki ima v muzeju primerjalno osteološko zbirko, je prepoznal znake večjega goveda: “Nisem pa bil prepričan, ali je to bizon ali tur. Lahko bi bil velik vol, ki je v brezno padel v srednjem veku, vendar je potem datacija to možnost izključila.”
In ker zakon o varstvu podzemnih jam med drugim prepoveduje odkopavanje plasti in odnašanje ter s tem poškodovanje paleontoloških ali arheoloških predmetov, so šele po pridobitvi dovoljenja na republiški okoljski agenciji lahko iz Andrejine jame izkopali fosilne kosti.
“Nahajale so se v mehkem sedimentu, kar je omogočilo izkop nepoškodovanih kosti. Skoraj v celoti so bile tako izkopane dolge kosti nog, fragmenti lopatic, medenice, nekaj vretenc ter reber,” se spominja Polak, s katerim so pri arheološkem izkopavanju sodelovali še požrtvovalni jamarji Jože Stražišar, Janez Zakrajšek in Janez Čenčur. V težkih nahrbtnikih so iz globine na plano vlekli posmrtne ostanke, pomembne za raziskovanje preteklosti.
“Našli smo vse, samo glave ne. Če bi jo, bi bila stvar zelo enostavna za identifikacijo,” pripoveduje Polak, ki se je o zanimivi najdbi posvetoval z zooarheologom Borutom Toškanom z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani. Ta je za razločevanje s pomočjo morfoloških orodij za merjenje oblik nadlahtnic, golenic, lopatic, skočnic in petnic razločil večjo podobnost z bizonom kot z govedom.
“Najbolj verodostojen rezultat pa dobimo s pomočjo metode radioaktivnega ogljika, prek katere lahko dovolj natančno določimo starost kosti. Zato smo na raziskavo v laboratorij na Poljsko poslali delček komolčnice,” pripoveduje Toškan.
Opravljena analiza je potrdila 95-odstotno verjetnost, da skelet predstavlja žival, ki je živela okoli 12.900 let pred našim štetjem. Na podlagi tovrstne datacije so iz nabora potencialnih kandidatov lahko izločili še evropskega zobra, domače govedo in gozdnega bizona.
Nosorogi, levi, hijene in povodni konj
“Sklenili smo, da gre za stepskega bizona,” nadaljuje zooarheolog in zanj potrdi starost od sedem do osem let. Glede na širino in dolžino kosti, ki so nenavadno velike in robustne, sklene, da gre za samca. Njegova plečna višina je verjetno presegala 1,70 metra. “Pri ugotavljanju njegove teže smo na podlagi ene metode dobili podatke, da bi bil lahko težji od 1200 kilogramov, medtem ko nam je druga metoda dala podatek, da je bil težak 800 kilogramov. Resnica je najbrž nekje vmes,” ocenjuje Toškan.
Polak pa opisuje, da je imel zaradi načina prehrane s stepsko travo glavo bolj pri tleh. Njegovi rogovi so bili bolj ravni in štrleči, z razponom do 120 centimetrov, kar je dvakrat toliko kot ima razpon rogov današnji zober. “Velikost in oblika nekaterih kosti, zlasti medenice, dokazuje, da je okostje iz Andrejine jame pripadalo samcu. Teža samic stepskega bizona naj bi namreč praviloma ne presegala 600 kilogramov, kar je sicer blizu povprečja teže samcev pri zobrih,” pravi kustos.
Vrsta je živela v takrat hladnejšem pleistocenskem obdobju, skupaj z ostalimi velikimi rastlinojedci, kot so mamut, dlakavi nosorog ter divji konj. V ledeni dobi z vmesnimi obdobji otoplitve sicer na tundrastih pivških tleh niso manjkali niti jamski levi, hijene, orjaški jeleni in povodni konj, čigar zobe so našli v Postojnski jami.
Takšne najdbe so redke
“Ta najdba je pomembna, ker gre za neizpodbiten dokaz, da je stepski bizon pri nas živel skoraj do konca ledenih dob. Poleg tega imamo sedaj referenčno okostje, ki bo v bodočnosti arheologom in paleontologom olajšalo delo oziroma identifikacijo kosti, ki jih najdejo na arheoloških najdiščih,” pravi Polak in doda: “Najdbe fosilnih ostankov stepskega bizona so v Sloveniji redke, saj so bile doslej tu ali tam najdene le posamezne kosti ali celo le njihovi fragmenti.”
Večina teh kosti izvira ravno iz okolice Pivške kotline. Našli so jih v Postojnski jami, Betalovem spodmolu, Županovem spodmolu, Ovčji jami in Parski golobini. Ostanki so po njegovih besedah znani tudi iz jame Pod Kalom in Losove jame pri Nabrežini ter iz kamnoloma Kanegra pri Savudriji. Poleg kraških jam hranijo ostanke velikih bizonovih kosti tudi rečne naplavine velikih rek. A nikoli doslej na slovenskih tleh niso odkrili tako popolnega skeleta, kot ga je za seboj pustil junak iz Javornikov.
V Notranjskem muzeju so nedavno odprli začasno razstavo o tem brezglavem bizonu, ki se je nekoč podil po Krasu, kjer so mu prostrane ravnice predstavljale idealen življenjski prostor. Izumrl je ob koncu ledene dobe, ko so stepsko okolje zaradi otoplitve klime prerasli gozdovi. V Severni Ameriki je živel še nekaj tisočletij dlje; pozneje ga je tam nadomestil ameriški bizon, v Evraziji pa evropski bizon ali zober, ki je ob poljsko-beloruski meji preživel do današnjih dni.
“Skupaj z jamarji bomo poskušali najti še bizonovo glavo,” napoveduje Polak, prepričan, da jih lobanja skoraj zagotovo še vedno čaka v breznu. Medtem bodo ostale kosti varno shranjene za nadaljnje raziskovanje. Si bo pa v postojnskem muzeju mogoče ogledati skelet javorniškega bizona iz odlitkov originalnih kosti. Takšno stalno muzejsko razstavo naj bi postavili prihodnje leto.
LORI FERKO
