Vladimir Putin zaradi Lucije Polavder pozabil na svoj govor
Dejan Zavec, svetovni boksarski prvak, je razdelil slovensko javnost. Približno polovica športnih navdušencev je pozdravila njegov prvi naslov najboljšega v državi, drugi bi na prestolu raje videli koga tretjega. A Zavec je razumel, za kaj gre. Slovenci pač nismo boksarski narod, tako kot še pred časom nismo bili nogometni, pa zdaj vsi častimo “naše fante”.
Zato je Zavec v sredo zvečer zbranim na prireditvi Športnik leta - s predsednikom države Danilom Türkom na čelu - v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani podaril prvo boksarsko lekcijo: “Vstanite, pokrčite komolce in stisnite pesti pred obrazom. Iztegnite desno roko in jo spet pokrčite, nato enako naredite z levo roko. Vidite, to počnem jaz.”
Kozmus se vrača
Ja, Zavec je razumel, za kaj gre. Predvsem pa razume, da so všečen nastop, nasmešek in jasna komunikacija nepogrešljiv del športnikove javne podobe. Obvladovanje tovrstnih veščin nedvomno cenijo tudi sponzorji, športnik mora vzeti v zakup le opazke, da je naslov najboljšega v državi osvojil zaradi popularnosti, ki so ji nasedli tudi športni novinarji.
Težav s priznavanjem Zavčevih rezultatov nima njegov predhodnik, tisti, ki mu je predal žezlo najboljšega slovenskega športnika. In to brez boja. Primož Kozmus je metanje kladiva zamenjal za previjanje plenic. Med svoje največje uspehe v letu 2010 šteje rojstvo hčerke in poroko. Še pred tem je razburil slovensko javnost z najavo, da končuje svojo športno pot. Potem jo je razburil še enkrat z novico, da se vrača.
“Seveda,” Kozmus odgovarja na vprašanje, če je s koncem kariere mislil resno. “Tako kot zdaj mislim resno, da se bom vrnil. Stvari se pač spreminjajo. Denar seveda ne more biti razlog. Preprosto, potegnilo me je,” je mirno razpredal med grizljanjem dobrot z obloženih miz, nato pa komentiral še izbor najboljših športnikov v državi. “Zavca poznam. Res je fant od fare. Tudi Tina mi je zelo všeč. Naslova sta šla v prave roke.”
Tisti gol proti Rusom ...
Pri športnicah polemik ni bilo. Alpska smučarka Tina Maze se je z dvema srebrnima olimpijskima medaljama zavihtela na prestol najboljše v državi in prevzela naslov lani najboljši in letos drugi tekačici na smučeh Petri Majdič. Ta si bo leto zapomnila po bronasti olimpijski medalji in športni drami, s katero je ganila slovenska srca.
Tudi nogometni reprezentanci, ki se je z odličnimi nastopi na svetovnem prvenstvu povzpela na 15. mesto na svetu, nihče ne oporeka primata med ekipami. Selektor Matjaž Kek s “svojimi fanti” ni spisal pravljice, pač pa, kot pravi sam, zgodbo o uspehu. Gol proti Rusiji, ki je slovenske nogometaše popeljal na svetovno prvenstvo, med najvznemirljivejše športne trenutke leta šteje tudi minister za šport Igor Lukšič.“Na neki način smo vsi čakali ta gol, čeprav nihče ni zares verjel, da lahko premagamo Ruse,” se spominja minister, ki odločilnemu golu ob bok postavlja svoje veselje, ko je Slovenija dobila organizacijo evropskega košarkarskega prvenstva leta 2013. Lukšič ne skriva, da njegovo športno srce najmočneje utripa za košarko.
Janez Kocjančič priznava, da glede na svoje dolgoletne izkušnje dogajanje v športu spremlja dokaj umirjeno. Letos je že šestič kandidiral za predsednika olimpijskega komiteja in premočno zmagal, čeprav so mnogi pričakovali, da se bo umaknil s funkcionarskega parketa. “Tudi sem nisem pričakoval, da bom spet kandidiral,” prostodušno priznava Kocjančič, ki naj bi na koncu popustil prepričevanju tistih, ki so goreče želeli, da ostane. “Sicer pa je predsednik izvoljen na demokratičnih tajnih volitvah. Vzgoja naslednikov pa ni moja naloga. Prepričan sem, da je kar nekaj takih, ki me bodo dostojno nasledili, ko bo napočil primeren trenutek.”
Zakaj je žalosten Čop
Eden od povratnikov v športno areno je tudi veslač Iztok Čop. Letos si je privoščil oddih, prihodnje leto pa bo na Bledu svetovno veslaško prvenstvo, in slovensko veslanje brez Čopa ni več kovačnica medalj.
Še več, večina reprezentantov je že zakoračila v trideseta leta, naslednikov pa od nikoder. A kot kaže, sta Čop in selektor Miloš Janša spet našla skupni jezik. “Moje želje in vizije se skladajo s selektorjevimi. Upam, da bodo mlajši veslači ujeli priključek,” razmišlja Čop, ki je ogorčen, da v ožji izbor najboljših športnikov novinarji letos niso uvrstili kajakašev. “Žalosten sem, da je slovensko športno novinarstvo na tako nizkem nivoju,” pravi.
Bolj zadovoljen je z naslovom Tine Maze. “Razumem jo, ker vem, skozi kakšno kalvarijo je šla. Bila je na vrhu, nato je padla v brezno in se spet pobrala. Ve, da uspehi niso sami po sebi umevni, zato se jih tudi tako iskreno veseli. Nekateri ji zamerijo njen značaj. Če hočeš izstopati, moraš biti drugačen. Pri Tini mi je všeč, da ni lažno skromna. Je, kakršna je, pa če je ljudem to všeč ali ne.”
Tudi legendarni košarkar Ivo Daneu se pridružuje kritikom izbora najboljšega športnika. Sam bi na prestolu najraje videl gimnastičnega šampiona Mitjo Petkovška. V uteho mu je ponovni razcvet slovenske košarke, predvsem povratek Olimpije. Zaradi ogleda košarkarske tekme je tudi zamudil na proglasitev najboljših športnikov. “Dobili smo prvenstvo leta 2013 in tudi novega selektorja. Zadovoljen sem,” sklene Daneu.
Zanimivo športno zgodbo je v letu 2010 spisala Lucija Polavder, po izboru novinarjev tretja športnica v državi. Judoistka, ki ne sili pod medijske žaromete, si simpatije javnosti vztrajno pridobiva s pogumnimi borbami proti precej višjim in težjim nasprotnicam.
Tako je v finalu evropskega prvenstva na hrbet položila “rusko goro”, pa čeprav je boj napeto opazoval sam ruski premier Vladimir Putin. “Vedela sem, da sedi v prvi vrsti, a med tekmovanjem pač nimaš časa razmišljati o tem,” pravi Polavderjeva. “Šele čez nekaj dni je vse skupaj prišlo za mano.”
Putin je tako zlato medaljo namesto svoji rojakinji moral obesiti okrog vratu Luciji Polavder. “Nič mi ni rekel. Vem pa, da je imel pripravljen govor, ki ga potem ni prebral, ker ga je verjetno napisal v prepričanju, da bo zmagala Rusinja.”
Teniška igralka Polona Hercog se bo najraje spominjala letošnjih nastopov v Acapulcu in Parizu, pa tudi v Portorožu. “Domači turnir mi je ostal v res lepem spominu. Pa še zadnji je bil! Res škoda, da nisem iztisnila tistega finala,” obžaluje Hercogova.
Slovo in rojstvo
Miran Stanovnik, večkratni udeleženec relija Dakar, si bo leto zapomnil po tem, da je športnik Slovenije postal človek, ki ga zelo spoštuje. “Prihaja iz športa, ki doslej še ni bil nominiran. Mislim, da je Dejan Zavec zelo zaznamoval letošnje leto.”
Stanovnik bržkone nikoli ne bo pozabil slovesa od svojega prijatelja, kolesarja Jureta Robiča, ki je tragično preminil v prometni nesreči. “Jure je v slovenskem športu in družbi nasploh pustil velik pečat. Bil je edinstven. A ljudje se pač rojevamo in umiramo. Prvega septembra sva se skupaj veselila, ko je Jure svojega sina Nala prvič peljal v šolo, jaz pa sem na isti dan dobil svojega prvorojenca. Nekaj tednov kasneje sem bil žalosten, ker se je pač zgodila tragična nesreča. Vendar je Jure pustil za sabo še nekaj, kar bo prišlo na svet čez dobre štiri mesece. Njegovo dekle Helena namreč pričakuje otroka ...”
ALJA TASI
