“Vsak naš delavec bo resnično štel šele, ko ga bo zastopal močan sindikat”

Pravnica s socialno dušo, predsednica panožnega sindikata SKEI v okviru naše največje sindikalne centrale Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), Lidija Jerkič, je med drugim ena boljših poznavalk delavske zakonodaje pri nas. Posvetila ji je že diplomo na pravni fakulteti in odtlej ostala zvesta njenemu uveljavljanju. Z njo smo se o delavski in sindikalni Sloveniji pogovarjali pred praznikom obeh - prvim majem.

Na čelu SKEI končuje drugi mandat z dosežkom, ki ga sredi umirajočega socialnega dialoga ne gre prezreti. SKEI je decembra sklenil leto in pol trajajoča pogajanja in letos podpisal kolektivne pogodbe za vse tri panoge za nedoločen čas, z dveletnim moratorijem na njihovo odpoved.

Prva med redkimi sindikalistkami v državi se v volčjem žrelu pretežno moških delodajalcev - pogajalcev - očitno vešče vrti v prid zaposlenim. Je realna in zna delodajalce tudi pohvaliti. Najgloblji poklon pa namenja sindikalnim zaupnikom.

Klobuk dol pred altruističnimi sindikalnimi zaupniki

“Predsednikom podjetniških sindikatov je težko. To je najbolj nehvaležna funkcija v Sloveniji. Ker nimamo več profesionalcev, delo med kladivom in nakovalom opravljajo prostovoljno in v prostem času. Nimajo vseh orodij in znanj, da bi bili kos delodajalcem. Ti nad njimi vršijo pritisk ali pa jih skušajo pridobiti na svojo stran. Mimogrede, tudi s pomočjo medijev postanejo glasniki slabih novic. Na drugi strani so prestrašeni, a do sindikata in zaupnikov kritični ali pa mlačni zaposleni. Zato gre moje globoko priznanje vsem, ki so se v današnjih razmerah pripravljeni izpostavljati za njihove pravice,” pogovor začenja Jerkičeva.

> Kaj ste imeli v mislih s sindikati kot glasniki slabih novic in podporo medijev?

“Ko se odpirajo naložbe ali se v podjetju zgodi kaj dobrega, so v kadru vedno vodilni, morda partnerji, državniki in je vse fino in veselo. Ko so družbe pred stečaji, ko ni plač in podobno, pa pred kamero stopajo sindikalni zaupniki. Smo kot pogrebniki. Prepogosto nas dobijo, vključno z mano, da dajemo izjave o problematiki, o kateri so dolžni informirati delodajalci. Zato jih pogosto opozarjam, naj se ne izpostavljajo ali naj na pomoč pokličejo vsaj nas, ki nismo neposredno odvisni od delodajalcev.”

> Kako resen je problem mobinga nad zaupniki?

“Resen in večplasten. Zaupnike, ki jih mi izobrazimo, delodajalci pogosto ocenijo za nevarne. Zato jih potegnejo v kadrovsko ali druge bolje plačane službe. Zaupniki to sprejmejo in tega jim ne zamerim. Hudo je, ko jih ovirajo pri napredovanju, jim nižajo plače ipd. Imamo podjetje s 400 zaposlenimi, v katerem so vse člane, razen enega, prepričali v izstop iz sindikata. Slednjemu, mlademu zagnanemu aktivistu, pa so ponujali vse mogoče. Šlo je vse do triletne plačane odsotnosti, a je ostal v sindikatu. Sindikalno delo po podjetjih je velik altruizem. Moraš biti precej drugačen in zagnan, da vztrajaš.”

> Vi res niste na plačilni listi delodajalcev, je pa vaša moč odvisna od članarin, članstvo pa, obratno, od vaše moči. Ali članstvo v sindikatih še upada?

“Največji padec smo zaznali med letoma 2002 in 2007, v času konjukture in relativno visoke zaposlenosti. To je kot pri zavarovalništvu. Občutek, da nekoga, ki ti bo kril hrbet, potrebuješ, se pojavi šele s krizo. S težavami v letu 2008, ki so se najprej pokazale v skrajševanju delovnega časa, nato v odpuščanjih in stečajih, je članstvo začelo naraščati. Relativno, saj smo obilo članov izgubili zaradi stečajev, nekatere panoge in z njimi sindikati so potonili. Če odštejemo stečaje, smo pridobili okrog tri odstotke novih članov. V panogah SKEI, ki zaposlujejo okrog 90.000 delavcev, je članov tretjina.”

> To ni le za slovenske, ampak tudi za evropske razmere veliko?

“Je. Soroden, za naše pojme močan nemški sindikat ima včlanjenih med petino in četrtino zaposlenih. V Sloveniji postajamo evropsko primerljivi. Po bivšem sistemu, kjer smo bili v sindikatu vsi, smo sedaj med Francijo, ki velja s petino zaposlenih v sindikatih za zelo močno, in Italijo, ki jih ima okrog desetine. So države - Grčija, Romunija, blizu je bila Portugalska - v katerih je kriza sindikate in kolektivno pogajanje povozila.”

Slovenski delavec se še ne zaveda pomena sindikata

> Namen sindikalnega združevanja je vse prej kot protikrizno kritje hrbtov, mar ne?

“Tudi krize oziroma dejstvo, da delavci vidijo, da imajo nekoga, ki ima znanje za pogajanja v njihovem imenu, ali nekoga, ki jim bo zagotovil vsaj solidarnostno pomoč, ko pride do najhujšega, izboljšuje razumevanje vloge sindikata. Trenutno je več včlanjevanja te vrste kakor pa zaradi razumevanja vloge sindikata. Sočasno smo preveč navajeni, da bo nekdo drug nekaj naredil za nas, in sindikate hitro okrivimo, da nič ne naredijo. Sovražim to besedno zvezo, ker vem, da ni resnična. Na vse načine si prizadevamo in se pogosto borimo kot Don Kihoti z mlini na veter. A če se ti vojska poskrije, je težko biti vojskovodja.”

> Govorili sva o mobingu. Ali menite, da ni pogosto strah tisti, ki odvrača od sindikatov?

“Strah je v Sloveniji vseprisoten. A bistvo je, da imamo aktivne generacije, ki nimajo sindikalne zavesti. Starejša pomni varnost zaposlitve s trajnim delovnim razmerjem, sedanja pa se ne zna postaviti zase in zato pogosto dela brez plač, regresov ipd. Sočasno so tu mlajši, ranljiva skupina drugorazrednih prekarnih in agencijskih delavcev, ki še niso spoznali, da se je nujno organizirati, ker na nasprotni strani nimajo muckov, pač pa lačne kapitaliste. Ko bo ta zavest dozorela, bo obrat. Nismo še na tej točki.”

> Tu je še razočaranje, da so “naša” podjetja pokradena in se nič ne da ....

“Podjetja že dolgo niso naša. Pogosto sem v položaju, ko delavci branijo svoja podjetja in so bolj podjetni od lastnikov in jih moram postavljati pred dejstvo, da je socializma konec. Res smo polni razočaranj, ukrenil pa ni nihče nič. Razvili smo celo zavest, da si neumen, če ne kradeš, in si imel smolo, če nisi bil pri koritu. Tajkunske zgodbe so končane. Peščica je ali pa še bo odgovarjala, veliko več se jih je izvleklo. Mi pa le počasi dojemamo, da delati ni sramotno. Izgubili smo vse klasične poklice, uničili smo poklicno šolstvo in smo danes primorani orodjarje, ključavničarje in podobne uvažati. A za nazaj je lahko biti pameten.”

Kriza je mimo, spodobne plače pa še zelo daleč

> A tovrstno delo pomeni tudi sramotno nizke plače in pogosto ob životarjenju nezmožnost plačevanja sindikalne članarine.

“Plače v industriji smo tiščali dol, dokler se je dalo. V najboljših časih se ni bilo mogoče izpogajati za spodobne dvige, ker je bilo treba varčevati za hude časa.

Iz krize smo že dve leti. Eno leto dlje, kot je bilo treba, smo trdili, da smo še v krizi. Za vsak slučaj, ker delodajalci vedo, da se izven krize poveča pritisk sindikatov. A dejstvo je, da je odpuščanj in stečajev manj, v naših panogah je število zaposlenih zraslo za šest tisoč. Povečuje se število agencijskih delavcev, kar pomeni, da podjetja imajo delo, in začeli so se dvigi plač.”

> Ali to velja za vaše panoge? Koliko pa je še takih, ki prejemajo minimalno plačo?

“Podatki statističnega urada potrjujejo realno rast plač vsem, je pa ta skromna. Z minimalno plačo - 790 evrov bruto - mora preživeti osem odstotkov zaposlenih. Če pa bi gledali le nekaj deset evrov više, bi bili hitro pri polovici. So panoge, ki imajo do 30 odstotkov zaposlenih z minimalnimi plačami. V naših panogah je takih v kovinskih materialih dva, v kovinski štiri in v elektroindustriji šest odstotkov.”

Brez industrije bi še čepeli v krizi

> Omenjene panoge so z izvozom zaslužne za pretežni del gospodarske rasti v državi in so relativno dobro prebrodile krizo. Se to delavcem pozna?

“Se! Poleg malenkostnih rasti plač, tudi v zmanjševanju strahu pred odpuščanji. To pa še ne vodi k temu, da bi delavci povečevali zahteve. Pri nas smo hitro zadovoljni z delom in redno plačo. Sicer pa so te panoge največji padec doživele ob izgubi jugoslovanskega in ruskega trga. Z 250.000 so padle na 126.000 zaposlenih, v zadnji krizi pa pod 80.000. Sedaj rastejo. To so stabilne panoge in za to moram vsaj nekoliko pohvaliti delodajalce. Se zavedajo, da so v svoje delavce že nekaj vložili in se zato kakšno podjetje že odreka agencijskim delavcem. Ker delavcev v teh industrijah manjka, si družbe konkurirajo med seboj - to je značilno za industrijski bazen Idrije - kar vodi k izboljšanju pogojev dela.”

> Če se je dolgo zdelo, da bomo lahko preživeli brez industrije, je sedaj dokončno jasno, da ne moremo. Industrijske politike pa država še vedno nima.

“Saj je nikoli nismo imeli. Slovenci uničevanje obvladamo. Tik pred dnom ugotovimo, da ga lomimo. Tako je bilo tudi tokrat, ko smo na dnu začeli razmišljati, da kmalu ne bo več nikogar, ki bi polnil proračun. V industriji se služi kruh, da lahko vse javne službe z državo vred delujejo. Ne vem pa, če si država sploh upa opredeliti, kaj bo podpirala. Od turizma vsi ne bomo mogli živeti. Od trgovine, navkljub nerazumnemu odpiranju novih in novih centrov in vrstam naših ljudi pred njimi, prav tako ne. V panogi kemije imamo močni farmacevtski podjetji in preživela bo prehranska industrija. Saj je konec koncev vseeno, kdo je lastnik. Kruha ne moreš vsak dan voziti iz Zagreba. Tekstilne industrije ne bomo obnavljali. Tudi pri nas tradicionalno močna čevljarska industrija je že zdavnaj domena azijskih držav. Tudi v Evropi ni drugače. Ostala ji je avtomobilska industrija in vse, kar je nanjo vezano. Bi bilo pa dobro, če bi zbirokratizirana Slovenija odpravila vsemogoče administrativne ovire in omogočila vlaganja.”

> Vas prihoda številnih tujih lastnikov v Slovenijo ni strah?

“Vlaganja niso lastninjenje. Z nekaj zavisti spremljam Srbijo, ki je v svojo državo pripeljala številne vlagatelje. Ima tudi visoko podporo za vsako novo delovno mesto. Tam je mogoče novo tovarno postaviti v nekaj mesecih. Kdaj pomnite nastanek nove tovarne pri nas? Slovenci s predpisi, z izpolnjevanjem maksimalnih standardov po nareku Evrope, sami sebi zategujemo zanko okrog vratu. Predpisi, nikakor ne cena delovne sile, odvračajo investitorje.

Pri lastninjenju pa nihče prav dobro ne ve, kaj se nam dogaja. Seveda vsi protestiramo proti prodaji Mercatorja, Žita, Telekoma ... Ampak morda to prinaša nov veter v naša razmišljanja, saj nam ego pošteno nagaja.”

Kolektivne pogodbe, o katerih večina zaposlenih lahko le sanja

> Vrniva se k SKEI in vašemu največjemu uspehu: sklenjenim panožnim kolektivnim pogodbam v času umiranja socialnega dialoga ...

“Na te pogodbe sem ponosna. Socialni dialog res umira, a to ni nekaj, kar se dogaja samo nam. Vam bom povedala, zakaj. Socialni dialog imamo, kadar delodajalci sindikat potrebujejo. Niti sekunde dlje. To je na vseh ravneh enako. Zaupnikom po podjetjih večkrat pravim, da je tedaj, ko se z delodajalci dobro razumejo, nekaj zelo narobe. Pomeni, da gredo premalokrat zahtevati kaj več.”

> Vendarle ste panožne kolektivne pogodbe sklenili?

“Ja, po poldrugem letu pogajanj za nedoločen čas. Odpovedati pa jih ni mogoče vsaj dve leti. Na ravni dejavnosti se kolektivne pogodbe sklepajo v panogah, v katerih delodajalci ocenijo, da bi bilo nevarno, če jih ne bi. Čim ocenijo, da imajo na drugi strani sindikat, ki nima več akcijske moči, ker ima premalo članov, kolektivnih pogodb ne obnavljajo več oziroma jih obnovijo, če delodajalci zavohajo, da se s kolektivno pogodbo lahko dogovorijo za nižjo raven pravic od zakonskih. SKEI s tretjino članov od vseh zaposlenih to moč še ima.”

> V Sloveniji smo sprva imeli celo kolektivno pogodbo za gospodarstvo. Sedaj pa se ne odpovedujejo le panožne, pač pa tudi podjetniške pogodbe in ostajajo le še pogodbe o zaposlitvi in nemočna pogajanja posameznikov s svojimi direktorji?

“To je trend in zaradi tega sem žalostna. Žalostna sem ob vsakem izstopu iz sindikata, ko mi razlagajo, da se tako ali tako pogajamo za vse, tudi nečlane sindikata, da torej članstvo nima smisla. Ko jih izstopi nekaj, se ne pozna. Par tisoč, kar se dogaja nam in Evropi, pa se prekleto pozna, zlasti v majhnih in šibkih panogah. Če ne bo močnih sindikatov, kolektivnih pogodb in z njimi dogovorjenih pravic ne bo več. Pogajanja so trde bitke, pa naj bo to še tako obrabljena beseda, in posamezniki jim ne morejo biti kos.”

> Kaj konkretno so delavci vaših treh panog pridobili s kolektivno pogodbo?

“Tri kolektivne pogodbe so že po definiciji nadgradnja zakona o delovnih razmerjih. Prinašajo dogovorjene plače nad minimalno, šest do osem dni dopusta več, regres na maksimalni zakonski ravni, dodatke za nočno, nadurno, izmensko delo in jasne pogoje dela nad polnim delovnim časom. Med drugim še dorečeno solidarnostno pomoč in višje jubilejne nagrade. Vsaj tako pomembno je tisto, česar v kolektivnih pogodbah ni.“

> Kam merite?

“Bili so veliki pritiski za dogovor o negativni stimulaciji - za nižanje plač, zniževanje dopusta, drugačno ureditev plačila minulega dela. Vse to smo odbili.”

> Ali ne bi lahko s svojimi izkušnjami pomagali drugim sindikatom, da bi se vsaj približali smiselnemu dogovarjanju?

(smeh) “Nas letos čaka sklepanje podjetniških pogodb in priprave na kongres prihodnje leto.”

> Znani ste kot trda pogajalka. Ali vas skušajo oziroma uspejo delodajalci kdaj prelisičiti?

“Z leti in z izkušnjami vse manj. A se dogaja. Kot v življenju: ali človeka poskušaš prepričati ali pa ga pridobiti na svojo stran. Se mi je že zgodilo, da me na kakšnem pogajanju nihče od prisotnih direktorjev niti pozdravil ni. To se je zgodilo ob napovedi zadnje stavke. Ob njej maske padejo in stavka je res močno orožje. Na drugi strani je obilo dobrih izkušenj, ko se delodajalci tudi potrudijo, nas sprejemajo, predstavijo podjetja ...”

Po desetletjih dela še obilo izzivov

> V vaših panogah dela obilo agencijskih, migrantskih delavcev, ki pogosto ostajajo brez pravic. Se lahko naslonijo na vas?

“Imamo dobro zakonodajo o agencijskih delavcih in katastrofalno prakso. Naši sindikalni zaupniki imajo nalogo, da vse te delavce seznanijo s pravicami po naši zakonodaji in tudi spremljajo njeno uresničevanje. Lahko se včlanijo v SKEI ali pa poiščejo pomoč v pisarni ZSSS za migrante. To se zgodi zelo redko oziroma tedaj, ko so res povsem na dnu. Po drugi strani pa moramo tudi naše delavce argumentirano prepričevati, da jim ti delavci niso konkurenca.”

> Kaj pa trgovci, ki podobno delajo v protizakonitih razmerah?

“Z okrog 80.000 zaposlenimi je trgovina res že mogočen sektor. Panožni sindikat se na srečo krepi. Je pa težko. Med trgovci je velika fluktuacija in tudi obremenjeni so do te mere, da se je z njimi težko pogovarjati. Tu nas čaka še veliko dela.”

> Vam pa po treh desetletjih dela očitno ne zmanjka izzivov. Pred kratkim ste stopili na čelo ekonomsko socialnega strokovnega odbora pri Slovenskem državnem holdingu.

“Izzivov je še veliko. Moje delo je v primerih, ko smo si ljudje med seboj največji sovražniki, težko, a je večkrat tudi zelo prijetno. Srečujem ogromno krasnih ljudi in prav gotovo bo prišel čas, ko nas bo vse več in se bomo zavedli, zakaj je pomembno skupno nastopanje za naše pravice. Takim ljudem sem z veseljem na voljo vse ure dneva. No, ne dobesedno. Delati začenjam zarana, a grem zvečer tudi zgodaj spat.

ESS pri državnem holdingu pa smo oblikovali predstavniki vseh sedmih sindikalnih central. V njem vidimo priložnost, da naredimo nekaj za zaposlene v podjetjih Slovenskega državnega holdinga, saj so v glavnem odrinjeni na rob in se je jih prodaja kot stroje.

> Pa vas holding sploh pripusti k informacijam?

“Podpisati smo morali vse mogoče izjave o o varovanju tajnosti podatkov. Odnos uprave je korekten. Dajo nam odgovore na naša vprašanja, a verjetno le do meje, ki jo sami ocenijo za primerno. A saj je na nas, da postavljamo prava vprašanja. To so za mene vprašanja o obveščenosti zaposlenih, odnos do njih in varovanje njihovega statusa ob prodajah. Kako dobro nam bo šlo, bo pokazalo skorajšnje srečanje, ko bomo obravnavali podjetja, ki naj bi jih po klasifikaciji država prodala.”

> Ali upate, da boste skupaj z delavci dočakali zanje bolj človečne čase, kar bi jim ob skorajšnjem prazniku verjetno tudi želeli?

“Upam. Čas zahteva, da vsi skupaj dozorimo. Dojeti moramo, da ni nepomembno, kaj vsak posameznik dela. Prav vsak naj se pri sebi zave, kako pomemben je in se začne ceniti. Pomembno je, da ne obupujemo, rekoč, saj jaz nič ne morem. To je v današnjih razmerah lahko pogosto res, ampak če se bomo samo umikali, na bolje ne bo šlo. Če se bomo spravili vkup, bomo močnejši. Skupaj smo močni, je tudi praznično sporočilo ZSSS ob skorajšnjem prazniku.”

SAŠA DRAGOŠ