Vsak pes je lahko reševalec
Jutranji sprehod, zajtrk, trening poslušnosti, premagovanja ovir ali iskanja, popoldanski počitek, družinsko razvajanje, večerni sprehod in spanje. Približno takšen je vsakdan reševalnega psa. Kakšen dan vmes pride še reševalna akcija - in dan je popoln.
Reševalni pes živi za reševanje, delo s svojim vodnikom in iskanje pogrešanih. Vsak dan čaka na akcijo in adrenalin. Nekaterim je reševanje “položeno v kotitveno košaro”, drugi sledijo želji svojih vodnikov, te pa velikokrat premamijo izkušnje kolegov.
Za reševalnega psa je primeren skoraj vsak pes. Najbolj pomembno je, da je zelo navezan na vodnika, da z njim dobro sodeluje, je samostojen in ima trden značaj. Še najmanj pomembna je pasma. Med slovenskimi reševalnimi psi najdemo tako labradorce in zlate prinašalce kot mopse in boksarje. Veliko pa je tudi mešancev.
Vsaka reševalna pot pa se začne z osnovnim šolanjem; najprej s povezovanjem z vodnikom, nato z učenjem poslušnosti. To sta osnovi za dobro delo reševalne dvojice: psa in njegovega vodnika. Šele nato se začnejo pravo učenje iskanja pogrešanih, premagovanje bolj ali manj zapletenih ovir in treningi vaj poslušnosti. In končno pridejo na vrsto tudi prave akcije.
Shark, Lina in Ark
Shark, devetletni zlati prinašalec, je bil najprej družinski pes. Starši so ga hčerki kupili za odličen uspeh v šoli. Ker pa dekle kmalu ni imelo več dovolj časa zanj, je njeno delo prevzel oče Grozdan Grižančič. S Sharkom sta šla v malo šolo, kjer sta se naučila osnovnih vaj poslušnosti. Ker je bil pes zelo učljiv, sta šolanje nadaljevala. Ker prav veliko izbire v Kopru nista imela, sta se odločila za reševanje.
Podobno, po mali šoli, sta svojo reševalsko pot začela tudi triletni labradorec Ark in petletna škotska mejna ovčarka (Border Collie) Lina. Arka in njegovega vodnika Draga Hercoga je za reševanje navdušila inštruktorica Urška Novel, tudi sama reševalka. Za reševalsko pot Line in njene vodnice Doroteje Soršak pa je bil “kriv” Grozdan.
Trening
V mali šoli so se trije omenjeni štirinožci naučili rednega dela in sodelovanja s svojimi vodniki. Najbolj pa so uživali v igri, prek katere so se tudi začeli spoznavati z reševanjem. Spoznali so, da so za dobro opravljeno delo nagrajeni z igranjem. To pa je tudi najpomembnejše, kar so se v prvih mesecih svojega življenja naučili.
Čeprav gre pri reševanju za zelo resne zadeve, je za pse to igra. Ljudi namreč iščejo zaradi veselja. Najdbi človeka vedno sledi nagrada, zato so vedno pripravljeni za akcijo - ne glede na to, ali gre za trening ali pravo akcijo. Psi namreč to natančno ločijo. Nekateri imajo posebne ovratnice, da gredo na trening, pa vedo že po vodnikovi opravi.“Lina začne cviliti že, ko vidi, katere hlače si oblečem, preden greva na trening,”pravi Doroteja.
Akcija
Iskanje pogrešanih v naravi ali ruševinah je tudi sicer najljubši del pasjega reševalskega dela. Takrat lahko pokažejo, kaj znajo in zmorejo. Takrat se lahko najbolj sprostijo, saj so pri prečesavanju terena prepuščeni predvsem sami sebi. Zaupati morajo svojemu nosu, ki v zraku zazna vonj človeka.
Da so psi tako odlični pomočniki pri iskanju pogrešanih oseb ali iskanju v ruševinah, se moramo zahvaliti njihovim smrčkom. Njihov voh naj bi bil namreč kar 11.500-krat močnejši od človeškega.
Na začetku morajo najti le enega človeka, pozneje, ko si pridobijo več izkušenj, jih iščejo tudi po pet hkrati. Vsak pogrešani je na treningih po navadi na drugem koncu, pri treningu v ruševinah pa so nekateri tudi skriti tako, da jih pes ne vidi. In ko pes najde pogrešanega, sledi nagrada. In igra!
Pasje zgodbe
Shark je kot starosta Enote reševalnih psov Obala v nekaj letih naredil vse izpite, tudi tistega za letenje s helikopterjem. Udeležil se je 35 iskalnih akcij, 74 vaj državnih enot za iskanje v naravi in ruševinah, ducat letnih taborov, 54 vaj v tujini - od Hrvaške do Dubaja - in petih svetovnih prvenstev reševalnih psov.
Njegov šest let mlajši kolega Ark je sicer še daleč od takšnih uspehov, a je na dobri poti. Zelo previden je in ni zaletav. Vsak svoj korak dobro premisli in delo opravi zelo temeljito, kot da bi imel že veliko izkušenj. Opravljena ima že dva izpita iz iskanja pogrešanih v naravi in enega iz iskanja v ruševinah. Še ta mesec bosta z Dragom šla v Zagreb na drugo stopnjo “ruševine”. Doslej sta se udeležila ene prave reševalne akcije v Novi Gorici.
Enota reševalnih psov Obala Koper bo jutri praznovala 15-letnico delovanja. V njej je devet reševalnih dvojic, ki se lahko pohvalijo s številnimi mednarodnimi in domačimi uspehi v reševalnih akcijah in na tekmovanjih.
Čisto drugačna je Lina: hitra in živahna, a vseeno pri iskanju temeljita. Ko je bila stara tri leta, je njena vodnica pri njej odkrila zelo velik in za reševalnega psa zelo nezaželen strah - streloplahost. Lina se je bala pokanja. To za reševalnega psa ni sprejemljivo, saj mora biti navajen delati ob vsakršnem hrupu in pokanju. Izpite sta Lina in Doroteja zato opravljali brez strela iz pištole. In čeprav je Doroteji zaradi tega motivacija precej padala, je za njeno dobro voljo vedno poskrbela Lina z odličnimi ocenami pri iskanju pogrešanih. Zato sta težavo ves čas odpravljali in jo tudi popolnoma odpravili. “Na strel se je privadila tako, da sem vsak dan na sprehodu streljala, nato pa je Lina dobila njeno najljubšo igračo - žogico,” opisuje Doroteja.
In do danes sta naredili že dva izpita s streljanjem. Na obeh je Lina tudi dosegla odlično oceno pri poslušnosti, se pohvali njena vodnica.
Čisto navadni psi
Ko reševalni psi niso v akciji, so večinoma čisto navadni hišni ljubljenčki. Kadar ne iščejo pogrešanih, uživajo s svojimi vodniki in družinskimi člani. Lina najbolj uživa z otroki. Do njih je zelo nežna, zato sta z Dorotejo redni obiskovalki vrtcev in šol. Prijazna pa je tudi do drugih živali. Odlično se razume z domačo mačko in s kopensko želvo. Najraje pa čofota v vodi, v katero še najraje skoči z visokega mostu.
Tudi Ark je, ko ni reševalni pes, čisto pravi družinski štirinožec, pravi Drago. Grozdan pa se rad pohvali, da je njegov Shark pravi Slovenec. Skupaj sta bila namreč že na Triglavu.
TINA LEKAN
