Z državo ni dobro češenj zobati, se pa splača
Ko so tistega 12. oktobra lani na Vodmatski 8 sredi Ljubljane zabrneli stroji in začeli rušiti komaj prenovljeno hišo Franca Trunka iz Portoroža, je bil ta v tujini. Do zadnjega je verjel, da bo gradbena inšpekcija ukrepala v duhu sorazmernosti, kot to predpisuje sedmi člen zakona o inšpekcijskem nadzoru, in da bo torej izvajala ukrepe v sorazmerju do kršitve.
Njegovi vlogi za gradbeno dovoljenje je namreč manjkalo le soglasje enega od sosedov. Namesto tega je gradbeni inšpektor ukazal porušiti hišo prav do zadnje opeke in si pri tem ni pomišljal, niti ko je bilo treba kršiti zakone.
Franc Trunk ne zanika, da se je prenove hiše, ki jo je leta 2003 kupil v Mostah v Ljubljani, lotil samo na podlagi lokacijske informacije. Ker je šlo za prenovo stare hiše v urbanem okolju, ki jo je prenavljal postopno, se je tudi s sosedi na začetku del dogovarjal zgolj ustno, brez pisnega soglasja, in pri tem ni imel težav. Te so nastopile v trenutku, ko bi moral njihova soglasja pridobiti tudi v pisni obliki, a si je eden od sosedov premislil. Čeprav ves čas gradnje, vse do pokritja hiše, ni oporekal novim sosedom, je pred podpisom soglasja od Trunka zahteval milijon takratnih tolarjev oziroma današnjih štiri tisoč evrov. Trunk pa je ponudbo odločno zavrnil, saj je ocenil, da gre za izsiljevanje in odstopanje od že sprejetih dogovorov.
Usodni spor
Sosed je svojo grožnjo, da bo gradnjo prijavil gradbeni inšpekciji, takoj uresničil. Gradbena inšpektorica je po službeni dolžnosti ustavila gradnjo in Trunku svetovala, naj pridobi vso potrebno dokumentacijo in projekte za pridobitev gradbenega dovoljenja in legalizacijo objekta. Ob ogledu objekta je sicer izrazila presenečenje, da sosed ni prijavil črne gradnje že takoj na začetku, temveč je čakal, da so hišo pokrili, vendar bistva s tem ni spremenila. Za posege v konstrukcijo objekta je potrebno gradbeno dovoljenje, tega pa Trunk ni imel.
Inšpektor, ki je kasneje prevzel njegov primer, je bil neomajen. Nič ni pomagalo, da je Trunk na upravno enoto že vložil dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja, res sicer brez soglasja enega od sosedov, in da je inšpektorja obvestil o težavah pri pridobivanju manjkajočega soglasja. Gradbeni inšpektor je ostal gluh za vse argumente.
Tudi Trunkovo sklicevanje na sedmi člen zakona o inšpekcijskem zakonu, ki predvideva, da se nezakonito zgrajeni objekti odstranjujejo sorazmerno s težo kršitve, je ostalo brez odziva. Samo tri tedne potem, ko je inšpektor izdal končni sklep o rušitvi, od hiše na Vodmatski 8 sredi Ljubljane ni ostala niti opeka.
Takega razpleta Trunk ni pričakoval. “Smisel inšpekcijskega nadzora je pravna prisila k legalizaciji črnih gradenj, ne pa povzročanje škode in ustvarjanje konfliktnih situacij,” je prepričan. Glede na okoliščine, v katerih mu je država porušila hišo do tal, je prepričan, da mu je povzročila nepopravljivo škodo. In ker je po naravi borec, se je odločil, da od nje izterja vse, kar mu gre. Za začetek se je odpravil po sledeh delovanja državnih uradnikov. Odkritja so bila presenetljiva.
Za državo zakoni ne veljajo
Trunk trdi, da ima vse dokumente, iz katerih je razvidno, da inšpektor ni imel pravne podlage za izvedbo rušitve. Oporeka tudi dejstvu, da ni niti poskusil poiskati manj radikalne rešitve od rušenja. Zadevni objekt je namreč stal v ulici sredi mesta, na zazidljivi gradbeni parceli, obnovljen v okviru starega tlorisa, dvignjen do višine, ki jo dopušča lokacijska informacija. Naknadno vloženi gradbeni dokumentaciji pa manjka samo soglasje zgolj enega od sosedov. Zato bi težko trdili, da je rušenje objekta, po republiški geodetski upravi ocenjenega na skoraj pol milijona evrov, sorazmerno s prekrškom.
Če pa je država že zavzela tako dosledno in brezkompromisno stališče do svojega državljana, razmišlja Trunk, bi pričakovali, da se bo tudi sama enako dosledno držala črke svojih zakonov. A se je izkazalo prav nasprotno.
Ko se je Trunk sicer s težavo dokopal do dokumentacije o inšpekcijskih postopkih in postopkih rušenja, ki jih je odstopil tudi našemu uredništvu, je najprej odkril, da je gradbeni inšpektor vložil zahtevek za odklop komunalnih vodov, še preden je sploh izdal prvo končno odločbo o rušenju. In sicer kljub temu, da bi bil moral tovrstno dokumentacijo po pogodbi z inšpektoratom pridobiti izvajalec rušenja.
Iz dokumentov je nadalje razvidno, da se je izvajalec lotil rušenja brez načrta za rušitev, kot to zahteva zakon o graditvi objektov, da del ni opravil z gradbenimi delavci, temveč z avtoprevozniki in strojniki, ki niso imeli po zakonu predpisanega dovoljenja za delo na višini. V tej fazi rušenja je namreč v dogajanje posegel tudi inšpektorat za varstvo pri delu, ki je na gradbišču odkril celo vrsto kršitev, zaradi katerih bi morali rušenje ustaviti. Pa ga niso.
Zgodilo se je prav nasprotno. Rušenje so izpeljali do zadnje opeke, v obračun del, ki ga je izvajalec izstavil inšpektoratu, plačati pa ga bo moral seveda Trunk, pa vključili tudi tako nenavadne postavke, kot so na primer stojnine ali čakalne ure. Ker dela med rušenjem niso stala, število ur na tej postavki pa ustreza času, ki so ga delavci porabili za vožnjo od doma na delovno mesto in nazaj, je obračun kar klical po zavrnitvi, kar je Trunk seveda tudi storil.
Samo za močne in vztrajne
Da je bitka z državo vse prej kot lahka, je Trunk izkusil že pred petnajstimi leti, ko je kot svetovalec za nadzor investicij šolskega ministrstva odklonil podpisovanje fiktivnih obračunov in sprejemanje podkupnin. Šlo je za obračunavanje fiktivnih računov in začasnih situacij v milijonskih zneskih pri obnovi centrov za šolske in obšolske dejavnosti na Sonjaku in v Fiesi. Seveda v korist zasebnikov in na račun državne blagajne. Da pa bi mu šlo podpisovanje laže od rok, ga je med listi ene od gradbenih knjig pričakala kar “amerikanka brez okenca”, ovojnica z nekaj tisoč takratnimi nemškimi markami.
Trunk je nedostojno ponudbo brez pomislekov zavrnil. Kmalu zatem so ga suspendirali, ga kazensko ovadili in proti njemu aktivirali vse mogoče institute prisile, vključno s psihiatrijo. A je bil dovolj močan, da je pritiske vzdržal. Še več, odločil se je, da bo državo odkrito izzval in jo prisilil, da začne spoštovati svoje lastne zakone. Pravi, da zato, ker verjame v pravno državo in želi, da začnejo zakoni enkrat za vselej veljati za vse enako.
Njegov primer je sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja kar nekaj časa polnil slovenske medije, na epilog je bilo treba čakati skoraj polnih deset let in še takrat se zgodba ni v celoti končala. Sodišče je namreč Trunku sicer priznalo pravico do izplačila vseh plač od suspenza do pravnomočne sodbe, skupaj z zamudnimi obrestmi, ni mu pa priznalo pravice do vzpostavitve prvotnega stanja, torej sprejema na staro delovno mesto, kot to predvideva zakonodaja. To pravico je Trunk prisiljen iskati na Evropskem sodišču za človekove pravice.
In tako se zgodba še kar vleče kot jara kača, skupaj z njo pa nezadržno rastejo stroški, ki jih bo morala država oziroma državljani plačati Trunku, ko bo evropsko sodišče odločilo, da mora tudi Slovenija spoštovati odločitve svoje lastne zakone.
Dokler plačuje država ...
Po taki izkušnji je razumljivo, da se Franc Trunk ne boji še enega soočenja z državo in njenimi uradniki. Tudi v tem primeru je namreč prepričan, da bodo na koncu, tako kot vedno doslej v njegovih primerih, vendarle zmagala dejstva in obveljali zakoni.
Ob robu zgodbe o državljanu Trunku in njegovi pravici pa se odpira še drugo, prav tako pomembno vprašanje. Glede na to, da se odškodnine, ki jih mora v izgubljenih bitkah država plačati svojim državljanom, štejejo v sto tisočih evrih, ta denar pa gre iz državne blagajne, ki jo polnimo vsi državljani, bi veljalo kdaj katerega od uradnikov poklicati tudi na odgovornost. Če bi moral, denimo, gradbeni inšpektor Trunku odškodnino za storjeno materialno škodo zaradi porušene hiše, da o nematerialni niti ne govorimo, plačati iz lastnega žepa, bi zagotovo dvakrat pomislil ali ne bi bilo smiselno ukrepati sorazmerno s kršitvijo. Brez te odgovornosti pa je vse mogoče, saj na koncu tako plača država.
VIDA GORJUP POSINKOVIĆ
