Z jogo širimo besedni zaklad svojega telesa
Kdor se je vsaj bežno srečal z jogo, je zagotovo že slišal za Anjo Brenko, Izolanko, ki je vedno pozitivna, nasmejana in polna energije. Vse to je dosegla tudi z vadbo joge, ki je zanjo postala način življenja.
Pravzaprav jo je joga našla in je ne izpusti, pravi sama, ki jogi posveča večino svojega prostega časa. Seveda poleg družine, fanta, mačke in psičke Oljke.
Na vprašanja, kdaj, kako in zakaj se je začela zanimati za jogo, Anja Brenko zelo težko odgovori. Res pa je, da je že v otroštvu rada telovadila in kar v domači dnevni sobi delala mostove, stoje in kolesarila. O jogi pa tudi na fakulteti za šport, kamor se je kot športnica vpisala, ni izvedela skoraj nič. Ob srebanju žitne kave (prave kave namreč v njeni kuhinji ne boste našli) s sojinim mlekom in sladkornim sirupom pa se spomni, da jo je verjetno k jogi pritegnil njen brat, ko jo je prvič povabil na tečaj dihanja. In že ob prvem stiku ji je postalo jasno, da je prav joga to, kar hoče raziskovati in početi.
Ker pa v Sloveniji v tistih letih prav veliko učiteljev joge ni bilo, je začela vaditi doma kar sama in s pomočjo interneta. Na učiteljskem tečaju je kasneje odkrila aštanga jogo, in ta jo je dokončno navdušila. “Pri tem stilu joge je pomembno predvsem to, kako se počutiš v svojem telesu, kako občutiš pretok energije in kako pravilno dihaš. Seveda položajev ne moreš takoj v celoti osvojiti, za to sta potrebna vadba in delo,” navdušeno pripoveduje. To vedo tudi vsi, ki so kdaj obiskali njen tečaj. Udeležencem namreč ves čas polaga na srce, da ni pomembna idealna postavitev telesa, rok ali nog. Naučiti se morajo predvsem spoznavati meje svojih zmogljivosti in se v izbranih položajih počutiti dobro. Prav to je namreč po njenih besedah temelj joge: ”Bistvo je, da se začneš zavedati svojega telesa, ne glede na to, ali si bolj zajeten ali suh, rdečelas ali plešast. Pomembno je le, da med vadbo začutiš svoje telo. Na ta način se lahko potem še bolj poglobiš vase.”
Joga je še vedno neznanka
Zadnja leta je obiskovanje tečajev joge še vedno zgolj moda. Težava je v tem, da ljudje večinoma o jogi samo govorijo, tečaje pa obiskujejo bolj poredko. V resnici pa joge ne poznajo, pravi Anja. Veliko jih namreč misli, da je joga preveč umirjena zanje, zato se nameravajo z njo ukvarjati, ko bodo starejši. Občutek imajo, da joga sestoji iz navadnega sedenja ali da so zanjo premalo gibčni. Ko pa se odločijo za aštanga jogo, ki je zelo dinamična in ob kateri se tudi pošteno spotiš, jim nič več ni jasno. Ob jogi namreč ljudje običajno najprej pomislijo na tako imenovano jogo v vsakdanjem življenju. Ta je pri nas najbolj razvita, osrediščena pa je predvsem na meditacijo, dihanje in elementarne gibe.
Pred leti je bila Anja na tečaju joge v Indiji. Tam je spoznala predvsem to, da naše romantične predstave o tej državi, kjer naj bi vsi stalno meditirali, nikakor ne držijo. Pravi jogiji, ki ves dan meditirajo, namreč živijo v jamah, učitelji joge pa so le učitelji in nikakršni guruji. “Pri nas, kjer živimo zelo hitro in pod stalnim stresom, skušamo učitelji za člane svojih vadbenih skupin poskrbeti kar se da dobro, jim ustvariti udobno okolje, zagotoviti varnost, umirjenost in sproščenost. V Indiji vsega tega ni. Učitelji tam le posredujejo svoje znanje.”
Aštanga joga je torej predvsem dinamična in misli popolnoma preusmeri v delo s telesom. ”Ljudje smo ves čas obremenjenimi z vsakršnimi mislimi. Pri bolj dinamični jogi, kjer se ves čas premikaš, pa se moraš ves čas osredotočati na svoje telo, na gibanje. S tem pa se tudi odmakneš od vsakdanjega miselnega toka,” navdušeno pripoveduje Anja. “Kakorkoli obrneš, pa navsezadnje vendarle gre zgolj in samo za jogo. Z jogo širimo besedni zaklad svojega telesa, povečujemo pozornost, koncentracijo in odpiramo svoje telo, se sproščamo.” Še pomembneje pa je, da jogo vsakdo vadi predvsem zaradi sebe, da s tem prevzame odgovornost za svoje telo. Prav to je tudi ena od najtežjih nalog, ki so jih ljudje pripravljeni prevzeti nase. “Veliko lažje je požreti vitaminsko tableto kot iti na tržnico ali na njivo po zelenjavo in si kaj skuhati.”
Pomembno je vztrajati
Pri jogi odgovarjaš sam sebi, sicer ne napreduješ. Ni nujno, da vadiš vsak dan, pomembno je, da vztrajaš. Vsakdanja vadba pride sama, ko natančno začutiš, kaj potrebuješ. To pa običajno traja najmanj leto dni. Nekateri jo sicer začutijo takoj in že kmalu odkrijejo, da se ob jogi dobro počutijo, drugi pa lahko na začetku celo trpijo in je vadba zanje stresna. V teh primerih potrebujemo več časa, da ozavestimo telo in začnemo vaditi v mejah svojih zmožnosti. Pogosto pa ljudje prehitro obupajo, kar pa je treba pripisati dejstvu, da je lahko joga zares tudi stresna. “A tudi vožnja avtomobila je lahko na začetku, ko se še učimo, stresna. Kar pa še ne pomeni, da se vožnje avtomobila nikoli ne bomo naučili. Gre za to, da moramo vztrajati, če naj uspemo pri tem, za kar smo se odločili,” ponavlja Anja.
Prvi opisi jogijskih položajev segajo v čas izpred 5000 let. Današnji stili joge izhajajo iz hatha joge, kar pomeni trda pot in kjer prek fizičnega telesa prehajaš v globlje sfere. Te zvrsti joge so posamezni učitelji razvili v zadnjih 50 do 80 letih.
Če ob omembi joge veliko ljudi verjetno pomisli na ostarele guruje, ki v samoti popolnoma mirno sedijo s prekrižanimi nogami in rokami na kolenih, je to zgolj romantična predstava. Joga je namreč primerna za vse starosti, od prvih let življenja do 99 let, v smehu pravi Anja. Popolnoma resno pa doda, da bi bilo najbolje, če bi jogo začeli spoznavati že otroci v vrtcu. Sama ima namreč izkušnje s srednješolci. Ko jih je opazovala, ko so prihajali na športni dan, ki se ga vsako leto udeležuje tudi sama, “so bili vsi slabe volje, imajo sto problemov, se ne morejo učiti, vse jih boli, so negibčni, težko se umirijo”. Ko pa jih je naučila pravilno dihati, so se počutili vidno bolje. Prav zato bi bilo po njenih besedah dobro, da bi se otroci tudi pri nas že v šoli spoznali z jogo. Tako kot na primer v Ameriki, kjer imajo jogo v šolskih učnih načrtih. A v nasprotju s tem vadbo joge pri nas ponekod še vedno prepovedujejo. ”Pred nekaj leti so prepovedali tečaj joge v šoli, ker naj bi tečajniki z jogo častili hudiča,” je razočarana Anja in opozori še na primer iz naše bližine: ”V Šmarjah je župnik pri maši prepovedal hoditi na pilates in jogo”.
Življenje kot celota
Bistvo joge je v celovitosti. Ko jo začutiš, ko začutiš telo, tudi natančno veš, kaj je dobro zate, je prepričana Anja, ki je že nekaj časa tudi veganka. Kot pravi, ji telo enostavno pove, da ne potrebuje mesa in živil živalskega izvora. Skladna s tem je tudi njena garderoba, njeno stanovanje pa polnijo naravni materiali in doma narejeno pohištvo. “Gre za celoto. K jogi sodi tudi način življenja, stil oblačenja … vse. To zavedanje je najpomembnejše. Najpomembnejše je, da to začutiš.” Če greš po jogi na kavo in cigareto, pomeni, da nisi začutil, kaj je prav. To pa je velikokrat zato, ker ljudje nimajo moči, da bi karkoli naredili zase. Raje sedijo na kavču, gledajo televizijo in jedo sendviče, ugotavlja Anja. Tudi sama sicer rada kdaj poleži na kavču, ampak ti trenutki so bolj redki. Vsako dopoldne in večer ima namreč tečaje joge v Izoli in Kopru. Vsak dan pa ji čas zapolnijo tudi družina, fant, maček in psička Oljka.
TINA LEKAN
