Z veselim GOGO busom na slasten potep po Goriški
Turistična zveza - TIC Nova Gorica je ob letošnjem Martinu visoko zavihala rokave. Prikupni gosak Gogo je krožil po mestu in okolici in vabil na slastno martinovanje, na poskusno vožnjo se je podal GOGO bus, zbirko prospektov Nova Gorica - nova doživetja je dopolnilo povabilo Okusimo Goriško. Pa dajmo jo!
“Imate vsi potne liste?” je tik pred odhodom avtobusa potnike na veselem GOGO busu vprašala lokalna turistična vodička Evelin Bizjak, saj so za vožnjo s tem posebnim avtobusom običajne osebne izkaznice premalo. Pa tudi potni list je prav posebne sorte: resda ne omogoča preverjanja istovetnosti njegovega lastnika pri prehajanju državnih meja, mu pa v zameno ponuja možnost desetih pokušin vina ali degustacijskih porcij jedi na vinsko kulinaričnem popotovanju po novogoriški občini. Postaje so zaenkrat predvsem na njenem spodnjem delu, torej med vinorodnimi griči Spodnje Vipavske doline, čeprav se pot lahko začne ali zaključi s pogledom na reko Sočo in solkanski most, ki se pne nad njenimi valovi.
Konec meseca gre zares
Rezervacije za brezskrbno in prijetno vožnjo s slastnimi postanki skrbi novogoriški Avrigo. Avtobus ne odpelje vsak dan, ampak so njegovi odhodi vnaprej najavljeni: prvi “redni” bodo konec meseca, 28. in 29. novembra, in to trije na dan. Veseli avtobus bo z novogoriške avtobusne postaje odpeljal ob 12. uri, 14.30 in 16.30, pri čemer se bodo potniki zadnjega vrnili v mesto malo po polnoči. Cena za prevoz z osmimi postanki, na katerih lahko potniki porabijo deset kuponov, je 28 evrov. “Vsak potnik si lahko sam odredi, koliko bo kje porabil, prav tako lahko kupone dokupi; cena vsakega kupona je en evro. Sem pa prepričana, da že osnovni paket ponuja lepo priložnost za seznanitev s posebnostmi tukajšnjih vin in kulinarike,” meni Dejana Baša, vodja Turistične zveze - TIC Nova Gorica, ki kot izkušena someljejka in preverjena gurmanka ne pozabi prišepniti, da so v Vipavski dolini doma dve izmed štirih uradno priznanih slovenskih avtohtonih sort, pinela in zelen, od udomačenih pa še klarnica, rebula, malvazija, barbera in merlot ter številne druge, ki vsaka zase in vse skupaj dajejo številne možnosti za prijetno druženje z recepti tradicionalne ljudske in ustvarjalne sodobne kuhinje.
“Čeprav še nismo podrobno dorekli, kaj bo kdo na kakšnem naslovu ponujal, zagotovo ne bo prihajalo do podvajanj, saj imajo izbrani vinarji in gostilničarji vsak svoje adute, s katerimi se želijo izkazati,” je prepričana Dejana Baša.
Od živahne penine do proletarske barbere
Če se po jutru dan pozna, potem lahko tudi po vožnji avtobusa z novinarji na krovu že lahko dobimo kak namig o tem, kaj nameravajo gostom ponuditi vinarji in kaj gostilničarji. Davorin Colja (Vina Colja) je bil ta dan edini, ki je goste sprejel na domu, zato je k pineli, s katero je postregel za dobrodošlico, kasneje primaknil še cabernet sauvignon. Vsi ostali vinarji so se predstavljali v vinoteki Mama, kjer so imeli na voljo le en strel za zadeti tarčo, torej zbuditi pozornost, zato so morali dvakrat premisliti, kaj bodo dali na mizo. Tadej Kavčič s Kmetije Barkola je točil živahno penino Vivo, označeno kot extra brut, ki je zaradi suhe svežine primeren aperitiv. Franc Vodopivec (Vina Slavček) je zaigral na močnejše registre in predstavil lepo uležano jantarno rebulo. Robert Jejčič (Vinarstvo Jejčič) se je zanesel na pitni merlot srednje krepkega telesa, Ingrid SaksidaBolčina (Turistična kmetija Saksida) pa je stavila vse na barbero, v Piemontu izrazito proletarsko vino, ki se lahko v Vipavski dolini izkaže tudi s prefinjeno eleganco, podkrepljeno z zorenjem v lesu.
Ta peterica vinarjev bo sicer potnike veselega GOGO busa vedno sprejemala v domači kleti, kjer jim bodo po ogledu pripravili pokušino in tudi nekaj za zraven, saj prazne vreče ne moreš napolniti zgolj z vinom, so zatrjevali vsi po vrsti in ženam ali možem dali nalogo, da razmislijo o prigrizkih za poglobitev in popestritev vinskega doživetja. “Mogoče bom spekla jabolčni zavitek,” že zdaj razmišlja na glas Alenka Vodopivec, ki je s to domačo sladico razveseljevala tudi obiskovalce martinovanja na novogoriškem mestnem trgu.
Čas je za race in buče, pa tudi za fronto!
Ošterije, v katerih se bo veseli avtobus ustavil, čakajo drugačne naloge. “Vsaj potnikom prvih dveh dni vožnje bomo pripravili naš prizor s frontno kuhinjo prve svetovne vojne, potem pa bomo videli, kako naprej, saj nam ta živi performans vzame kar precej časa in ljudi za pripravo in izvedbo,” trdi Nataša Šuligoj iz Ošterija Žogica. Saša, Ethel, Matej, Sandi in ostali, ki pomagajo, da zavijajo sirene, da poka in da se kadi kot na fronti, pač ne želijo biti polovičarji. Posebnost njihove ponudbe so nekakšne kroglice, pripravljene iz v mrenico zavite zmesi repe tropinke, krompirja in klobase kožarice, pripravljene pod peko. “Temu pravimo muffini in predstavljajo glavno jed, čompe s planinsko skuto so za predjed, jota pa za na žlico. To naj bi bila vojakova hrana z začetka vojne. Ko bo stoletnica konca vojne, bodo tudi obroki bolj skromni, saj je hrane že vsem armadam močno primanjkovalo,” resno doda med pomenljivim mežikanjem, saj ekipa zagotovo snuje za naslednja leta vse kaj drugega kot kruh z žagovino.
Tako kot je Žogica najbolj zahodna, je Ošterija Branik Patricije Furlan najbolj vzhodna postojanka, kjer se bo vstavljal GOGO bus. “Gostom bomo dali na izbiro dve jedi, seveda pa lahko porabijo že pri nas dva kupončka,” se posmeje Patricija, ki je ponudbo obarvala nadvse sezonsko. Sendvič, no ja, panin z račjimi prsmi, ovčjim sirom in pomarančno marmelado je za tiste, ki imajo na potovanjih raje nekaj suhega, bučni njoki s klobasno omako in rdečim radičem pa za vse ostale.
Restavraciji Mama je bila na promocijski vožnji dana naloga spajanja hrane z vini vinarjev, ki so gostovali v njihovi vinoteki. Kuharsko-someljejski par Sebastijan Harej in Aleš Škrlj sta tokratno ponudbo naslonila na drobne prigrizke: brancinov carpaccio z granatnim jabolkom, mariniran losos, ocvrtke slive s slanino in zrel trdi sir. Vse seveda s poglobljeno razlago, zakaj in kako. V to smer bo šlo tudi razvajanje gostov veselega avtobusa.
Gosak Gogo kot veseli sopotnik
Novogoriško martinovanje je prineslo tudi novo maskoto, lepega in lepo rejenega gosaka, ki sliši na ime Gogo. Večni tečneži so zmajevali z glavami, češ da goske niso značilne za naš prostor, kar pa sploh ne drži. Starejši, pravzaprav najstarejši domorodci se spominjajo, da so gosi gagale na marsikaterem dvorišču, otroci pa so jih gonili tudi na pašo. Največ gosi je bilo po domačijah med drugo svetovno vojno, saj so bile bolj priročen “šparovček” mesa in masti kot zahtevnejši prašiči. O kakšni razviti gosjereji res ne moremo govoriti, toda našim staršem in starim staršem so gosi pomagale preživeti težke čase in zato ni prav nič narobe, če so si pobudniki veselega martinovanja omislili gosaka kot prikupnega promotorja novembrskih dogajanj.
Gosak naj bi spremljal tudi potnike na avtobusu - če bo le avtobus dovolj velik za njegovo visokost in velikost! Letos je že “ušel” nekajkrat čez mejo, v prihodnje pa ga čaka še več takih in podobnih gostovanj. Ker ne govori, ga razumejo vsi.
GOGO naj bi se razvijal naprej
Univerzalni jezik govorita tudi hrana in vino, čeprav je dobro, da kozarec ali krožnik pospremi kaka obrazložitev. “Naši vinarji in gostilničarji s tem v glavnem nimajo težav, osebno pa si želim, da bi spajanju vina in jedi posvetili še več pozornosti. Kakor si tudi želim, da bi lahko pripravili še več podobnih GOGO paketov z drugimi ponudniki iz naše mestne občine, saj gre za kratico, ki pomeni goriške gostilne. Toda nekje je potrebno začeti. Začeli smo z osmimi in z Avrigom, že zdaj pa smo zaznali zanimanje drugih turističnih operaterjev, ki vidijo v odkrivanju Goriške s potnim listom v rokah tržno zanimiv produkt. Upam, da nam bo gosak prinesel srečo,” razkriva nadaljnje načrte z uveljavljanjem pestre vinske in kulinarične ponudbe Goriške v širšem slovenskem in evropskem prostoru Dejana Baša.
TONI GOMIŠČEK
