Za brezpogojno in dokončno priznanje meje
Marca leta 1974 so se po vsej Primorski vrstila množična protestna zborovanja proti apetitom Italije po nekdanji coni B Svobodnega tržaškega ozemlja, ki je po londonskem sporazumu leta 1954 prišlo pod Jugoslavijo. Primorci so zahtevali dokončno potrditev obstoječih meja.
Italijanska vlada je 11. marca 1974 posamezne dele jugoslovanskega ozemlja (ozemlje nekdanje cone B ) z noto označilo kot italijansko ozemlje. Že dolgo ni nobena stvar tako ogorčila in razkačila primorskega človeka, so tedaj pisale Primorske novice. Tako ravnanje je namreč pomenilo grobo kršitev načel mednarodnega prava in miroljubnega sožitja med narodi, še posebej po londonskem sporazumu, ki je leta 1954 določil mejo med Jugoslavijo in Italijo. Po vsej Primorski so se vrstila množična protestna zborovanja zoper oživljanje iredentizma in fašizma v Italiji. V Ajdovščini, denimo, se je na demonstracijah zbralo več kot 5000 ljudi, v Sežani 7000, v Novi Gorici in Kopru pa po več kot 20.000. Tudi protestnega zborovanja v Idriji se je udeležilo več tisoč ljudi. Protestniki so si bili edini: svoje zemlje ne damo! “Grobovi naših borcev, ki so dali svoja življenja, da smo se rešili suženjstva, so posejani povsod: po vipavskih in kraških gmajnah, po briških gričih, tolminskih hribih in drugje. Zato bomo vedno stali z ramo ob rami in branili vsako ped naše zemlje, ki je napojena s krvjo dočakala po več desetletjih svobodo in ljudem dala tisto, kar bi jim lahko že stoletja nazaj,” je dejal eden od govornikov. Zahteve Primorcev po dokončnem priznanju meje so podprli tudi drugod po Sloveniji in širom Jugoslavije.
