Začenja se sezona osmic
Osmice, izvrsten ostanek habsburške tradicije za prodajo domačih izdelkov neposredno pri pridelovalcih, dobivajo s prvimi pomladnimi dnevi zagon. Tradicija osmic je najbolj ohranjena na Krasu, zlasti Tržaškem, pa tudi v Vipavski dolini in slovenski Istri. Tako v Italiji kot v Sloveniji so osmice ohranile svoje mesto v pravnem redu.
Zgodovina osmic je dolga, sega na konec 18. stoletja, ko je ob začetku najuspešnejšega obdobja habsburške dinastije cesar Jožef II. izdal dekret, da smejo vinogradniki na Krasu osem dni prodajati svoj pridelek na dvorišču. Pravica točenja vina je menda še starejša, na vsak način pa se je tradicija osmic ohranila. Ime je nesporno slovensko in izvira iz števila osem, ker je bilo dovoljenje za točenje sprva podeljeno za osem dni. Prav časovna omejitev prodaje naredi razliko med osmico in vinotočem, ki ima sorodno ponudbo vse leto, a zanj veljajo nekoliko drugačni predpisi. Osmica ima sorodnike v Avstriji, konec koncev gre za sorodno tradicijo v nekdanji skupni državi. Na Štajerskem poznajo tako buschenschanke, na vinorodnih gričih okrog Dunaja pa se tovrstni vinotoč imenuje heuringer.
Odpirajo tudi nove osmice
Osmičarstvo je danes živahno kot malokdaj. Po razmahu v 19. stoletju, ko so zaživele zlasti osmice v bližini Trsta, se tudi zadnja leta pojavljajo novi ponudniki. Skozi čas so ponudbo vina razširili z doma pridelano hrano, z dvigom kakovosti oljčnega olja pa je tudi ta pridelek dobil svojo vlogo na osmicah. Ob lastnih pridelkih smejo osmičarji ponuditi še pridelke iz soseščine. Suhe mesnine pridela domala vsak gospodar, s sirom pa je drugače, a je na celotnem Krasu nekaj izpostavljenih sirarjev, med njimi so najbolj znani Zidarič, ki zori sire v kraškem breznu, Vidali iz Bazovice, Škapin s Sela na Vrheh sire zori tudi v zemljanki in Žerjal iz Tomaja, ki ponuja sire iz kozjega mleka. Še nečesa ne gre spregledati na osmicah: kruha, ponosa vsake gospodinje.
“Vsaj eno odprto osmico je mogoče najti kadar koli, poleti, ko jih je zgolj med Praprotom in Zgonikom tudi več kot dvajset, pa postanejo frustrirajoč izziv. Le kdo bi uspel obiskati vse?”
Veit Heinichenpisatelj, v knjigi Trst, mesto vetrov
Bršljanove vejice so začele motiti birokrate
K osmicam usmerjajo rdeče lesene puščice z bršljanovimi vejicami, fraskami, ob poti in na križiščih, sodobnega popotnika pa bodo usmerile tudi informacije na svetovnem spletu. Da ne bi bilo nikakršnega dvoma, pa je h gostiteljem najbolje poklicati, ali imajo odprto in ali je kakšna miza prosta.
Na Tržaškem se je v minulih dneh vnela razprava o usmerjanju z bršljanovimi vejicami k osmicam, češ da bi utegnile biti moteč signalizacijski element v cestnem prometu. Zagovorniki poudarjajo, da gre za tradicijo in da ni poročil, da bi skromne oznake, ki so del pomembne turistične ponudbe, povzročale zmedo med vozniki ali celo prometne nesreče, kot poskušajo zasejati dvom birokrati, ki jim ustvarjalnosti pri njihovem početju pravzaprav nikjer ne moremo odrekati.
Vseh osmic je približno 100
Po oceni naj bi bilo približno 100 osmic, daleč največ na Krasu. Tako naj bi bilo kar približno dve tretjini vsega pridelanega vina prodanega v osmicah. Osmice so, tako v Italiji kot v Sloveniji, opredeljene v predpisih, torej so del pravnega reda. V Italiji imajo lahko pridelovalci odprte dlje, do 58 dni v letu, v Sloveniji največ dvakrat po deset dni. V Sloveniji je dovoljena tudi ena kuhana tradicionalna jed. V osmicah je ponudba hrane preprosta, gre za suhe mesnine, v prvi vrsti pršut, panceto in klobase, kuhana jajca, šunko s hrenom, krodegine (kožarice), sir, okisano zelenjavo, na slovenski strani, kot rečeno, ponudijo tudi kakšno mineštro, zlasti joto, fritajo s šparglji in podobno. K jedem seveda postrežejo hišno vino, na Krasu vitovsko, malvazijo in teran. Osmice so tudi pomemben del vaške družabnosti in zlasti konec tedna priljubljeno zbirališče mladine, pa tudi starejših iz okoliških mest, predvsem Trsta.
Tradicijo osmic so v minulih letih, ko se krepi zanimanje za lokalne tradicije, opazili pri vodilnih italijanskih gastronomskih vodnikih, posebno poglavje jim namenja tudi vodnik gibanja Slow Food Osterie d'Italia.
Od enostavnih do elegantnih
Preprostost osmic in prostorov, v katerih jih odpirajo, je naravnost očarljiva. Marsikje vino natočijo v kozarčke iz nekega drugega časa, hrano postrežejo na povoskanem papirju na deščicah, pribor so zobotrebci. Pri nekaj ponudnikih, ki so s svojimi vini ponesli glas po svetu, pa je drugače. V osmice se prelevijo njihovi rafinirani degustacijski prostori, kot povsod na Krasu opremljeni v kombinaciji kamna in lesa, svoja vina, ki so v Italiji označena z najvišjimi ocenami, ponudijo seveda v visokih kozarcih. Tovrstno sta najbolj izpostavljeni osmici Škerk,ki bo odprta v drugi polovici aprila,in Zidarich (odprta bo še do torka) v Praprotu, kraškem Vosne-Romanée, kot so (pre)krstili vasico z največjo gostoto vrhunskih vinarjev. In še nekaj odlikuje omenjeni osmici: izjemen razgled na Tržaški zaliv in na ozemlja treh držav ob njem s spektakularnim sončnim zahodom nad gradeško laguno.
Kam na osmico?
Še do torka bo torej odprta osmica Zidarich v Praprotu. V bližini so odprte še osmice Coretti v Lonjerju, Nadja Legiša v Medji vasi, Andrea Antonič v Cerovljah, Joško Colja v Samatorci, Matej Kocman v Zgoniku, Pipan Klarič v Mavhinjah, pri Jadranu v Ricmanjah in pri Denisu Merlaku v Trstu. Na slovenski strani je v Šempasu odprta osmica Vrban. Eksplozija odprtih osmic se obeta v aprilu in v naslednjih mesecih, ko se bo zlasti med Zgonikom in Devinom, kjer jih je daleč največ, na vandranje med njimi prijetno podati tudi s kolesom.
