Žajbelj je več kot le dišavnica

Žajbelj naj bi v srednjo Evropo pripotoval prek Alp v 6. stoletju, in sicer v prtljagi benediktinskih menihov. Znano je, da so se nekateri menihi povsem posvetili zdravilstvu, na kar kaže še danes ohranjena lekarna v samostanu Olimje, ki je bila prva lekarna pri nas in tretja v Evropi. V srednjem veku so verjeli, da si lahko z žajbljem podaljšamo življenje in preženemo demone. V 17. stoletju so ga visoko cenili tudi Kitajci, ki so bili za zaboj žajbljevih listov nizozemskim trgovcem pripravljeni dati kar tri zaboje kitajskega čaja.

Od sive do srebrno-zelene barve

Žajbelj je lesnata trajnica v obliki grma in običajno zraste do 60 centimetrov visoko. Stebla so pri dnu olesenela in štiriroba. Iz olesenelega dela stebla zrastejo vsako leto šopi mladih, dlakavih in gosto olistanih stebel, ki do prihodnjega leta olesenijo. Listi so mesnati, suličaste ali jajčaste oblike, dolgi do sedem centimetrov, imajo izrazit pecelj, na obeh ploskvah izražene listne žile in so sive do srebrno-zelene barve.

Tudi listi so gosto poraščeni z dlačicami, kar jim daje žameten videz in jih varuje pred izsušitvijo v vročih poletnih mesecih. Cvetovi so običajno vijoličasti, redkeje beli ali rožnati, v njih pa nastaja obilo medičine. V naših podnebnih razmerah žajbelj cveti od junija do konca julija in je imenitna paša za čebele, žajbljev med pa velja za zelo zdravilnega.

Boljša alternativa: gojen žajbelj

Naravno rastišče divjega žajblja so suhi predeli severnega Sredozemlja, in sicer apnenčasta in kraška pogorja severne in osrednje Španije, južne Francije in zahodnega dela Balkanskega polotoka. Pri nas raste divji žajbelj v obmorskih krajih, na suhih in kamnitih tleh. S preobsežnim nabiranjem bi lahko ogrozili obstoj divjega žajblja in škodovali naravi, zato je boljša alternativa gojen žajbelj, ki si ga lahko posadimo v vrt.

Na splošno velja, da je zdravilne rastline priporočljivo gojiti takrat, kadar želimo zelo kakovostne zdravilne rastline. Nadzorovana pridelava namreč omogoča primerljivo kakovost skozi daljše obdobje ter uravnavanje sestavin oziroma učinkovin, ki jih potrebujemo. Poleg navadnega gojenega žajblja so vrtnarji z žlahtnjenem vzgojili okrasne različice žajblja, kot so rdečelistni (Salvia officinalis Purpurascens), različico z rumenimi lisami (Salvia officinalis Icterina) ali pa različico z belimi cvetovi (Salvia officinalis Lavendulifolia).

Odporen na sušo

Žajbelj ljudi toploto in je zelo odporen na sušo, zato ga je priporočljivo saditi na sončne lege, skalnjake in škarpe. Dobro uspeva na lahkih in odcednih tleh, ki morajo vsebovati dovolj kalcija. Žajbelj lahko vzgojimo s setvijo, potaknjenci, delitvijo korenin ali iz sadik. Če se odločimo za setev, je potrebno tla jeseni globoko obdelati (30-40 cm) in pognojiti z gnojem, kompostom ali organskimi gnojil. Spomladi tla le izravnamo in ponovno dodamo gnojila, da pospešimo začetno rast rastlin.

Žajbelj sejemo marca ali aprila, ker najbolje kali pri temperaturi od 12 do 15 stopinj Celzija. Sejemo ga plitko (1,5-2 cm), medvrstna razdalja pa naj znaša približno 0,5 metra. Za pripravo sadik v rastlinjaku sejemo žajbelj od februarja in vse do sredine marca. V maju mlade sadike najprej utrjujemo na prostem in nato presadimo na razdaljo 50 cm v vrsti in 60 cm med vrstami. Potaknjence si lahko naredimo v poletnih mesecih (julij, avgust) iz zelenih poganjkov.

Žajbelj v prvem letu prvič režemo julija in drugič v začetku oktobra, medtem ko lahko večletne rastline prvič porežemo že maja in drugič konec septembra. Žajbelj porežemo na približno 10 cm in ne nižje, da ga pozimi ne poškoduje mraz. Pomembno je, da ga porežemo v suhem vremenu, ko listi niso vlažni in ga nato sušimo v senci. Žajbelj je potrebno tudi redno obrezovati, sicer se hitro razraste in tvori neugledna olesenela stebla.

Deluje protivnetno

Zdravilni učinki žajblja so predvsem posledica vsebnosti eteričnega olja, ki deluje protimikrobno, antioksidativno in protivnetno, ter vsebnosti čreslovin, ki prav tako delujejo antioksidativno. Zaradi tega se žajbelj večinoma uporablja za zdravljenje manjših poškodb ali vnetij na koži, za vnetja v ustni votlini (na primer krvaveče dlesni) in žrelu ter za vnetja želodčno-črevesnega trakta.

Znanstveniki pripisujejo žajblju tudi pomemben vpliv na centralno-živčni sistem. Raziskave so namreč pokazale njegov pozitiven učinek na kognitivno sposobnost starejših bolnikov z milo do zmerno obliko Alzheimerjeve bolezni. Za žajbelj je značilna tudi antihidrotična aktivnost, kar pomeni, da preprečuje potenje. Raziskave pa so potrdile tudi antimutageni potencial eteričnega olja žajblja in sposobnost preprečevanja tvorbe tumorjev, predvsem zaradi vsebnosti ursolne kisline.

Odlična začimba

Žajbelj je tudi odlična začimba za mesne jedi. Kdor ne uživa mesa, pa lahko žajbelj doda maslu, raznim sirnim namazom in omakam.

Žajbelj je dobrodošel tudi v zelenjavnem vrtu, ker naj bi odganjal kapusovega belina, listne uši in polže, zato ga priporočajo kot obrobni posevek. Njegov vonj odganja tudi komarje in molje, zato so žajbljeve liste včasih dajali v omare. Dobra novica za vse, ki radi zaidejo v gozd, pa je, da odvrača klope.

Žajbelj in njegovi pripravki imajo lahko tudi toksične učinke, predvsem zaradi visoke vsebnosti tujona, ki je živčni strup in se nakopiči predvsem v alkoholnih izvlečkih. Pri dolgotrajni uporabi ali prekomernih odmerkih lahko pride do omotičnosti in občutka vročine, pospešenega bitja srca in epileptičnih krčev. V čajih in sredstvih za grgranje z vodo se tujon ne izloča. Žajblja naj ne uživajo nosečnice in doječe matere, saj še ni ustreznih znanstvenih izsledkov o sami škodljivosti. Po nekaterih podatkih naj bi zaviral tvorbo mleka in celo povzročil spontani splav.

Nekaj nasvetov

> Čaj za zunanjo uporabo: od 2 do 3 čajne žličke žajbljevih listov prelijemo s 3 dcl vrele vode, pustimo stati 10 minut in nato precedimo. S poparkom lahko izpiramo obolelo mesto ali pa ga večkrat na dan uporabimo za grgranje.

> Čaj za notranjo uporabo: z 1,5 dcl vrele vode prelijemo 1 do 2 čajni žlički žajbljevih listov, pustimo stati 10 minut in nato precedimo. Pri težavah z želodcem in črevesjem popijemo po eno skodelico sveže pripravljenega čaja pol ure pred obrokom. Za preprečevanje čezmernega znojenja pijemo ohlajen poparek. Čaj ne sme imeti grenkega okusa. Če ga ima, pomeni, da smo ga kuhali predolgo, ali je bil žajbelj prestar, ali pa smo imeli celo napačno vrsto žajblja.

> Pripravek z mlekom: pri težavah s kašljem lahko v 2 dcl mleka skuhamo 3 čajne žličke žajbljevih lističev in napitek osladimo z medom. Ena skodelica pripravka na dan je primerna tudi za otroke; dajemo jim ga po žličkah.

> Žajbljeva tinktura: 20 g suhih listov žajblja prelijemo s 100 ml 70-odstotnega etanola. Razredčeno tekočino uporabljamo za grgranje in za izpiranje ran.

> Poparek za mehke in bleščeče lase: pest žajbljevih listov kuhamo v litru vode 15 minut, pustimo stati 48 ur, nato precedimo in dodamo 2,5 dcl ruma. Tekočino prelijemo v steklenico in jo dobro zapremo. Uporabljamo za masažo lasišča po umivanju las.

Pripravili: TEA KNAP in ALENKA BARUCA ARBEITER (UP Famnit)

Listi žajblja so sive do srebrno-zelene barve.

Poleg navadnega gojenega žajblja so vrtnarji z žlahtnjenem vzgojili okrasne različice žajblja. Na fotografiji je rdečelistni žajbelj.