ZKJ se je razklala
Pisalo se je leto 1990 ... Jugoslavija je že kar nekaj časa pokala po vseh šivih. V Beogradu se je zgodil kongres Zveze komunistov Jugoslavije, s katerega so slovenski delegati protestno odšli, saj so Miloševićevi jurišniki zavrnili možnost drugačne ureditve države.
Marsikomu, ki je takrat spremljal dramatično kongresno dogajanje v beograjskem Sava centru, bo ostalo v spominu žuganje s prstom starega slovenskega komunista Vinka Hafnerja in solze na licih delegatke Sonje Lokar med protestnim odhodom iz dvorane. A vrnitve ni bilo: leto kasneje je počilo, začel se je krvavi balkanski ples ...
Tudi Slovenija je zaostrovala odnos do največje jugoslovanske republike. Potem ko je Srbija zaradi podpore Slovenije boju Albancev na Kosovu za avtonomijo prepovedala uvoz slovenskih proizvodov, je slovenska vlada pod vodstvom Dušana Šinigoja izpeljala protiukrep: zmanjšala je plačilo v sklad za nerazvite in v zvezni proračun. Trdo poveljniško jedro JLA ni ostalo križem rok: 100- metrski obmejni pas je razširilo na kilometer ... In tako naprej, do tragičnega konca.
V Kopru se je razvnela razprava o gradnji novih privezov za jahte in čolne, marine. Uredili naj bi jo ob semedelski cesti med ustjem Badaševice in starim mestom, v njej pa naj bi bilo okoli 500 privezov. Po dolgi bitki z njenimi nasprotniki iz vrst okoljevarstvenikov je pobudnik gradnje, tedanji direktor Istrabenza Janko Kosmina, omagal. Istrabenz se je v igro znova vključil pred desetletjem, a tudi iz te moke ni bilo kruha ... Bo šlo v tretje, z novimi igralci?
