Znanost sodi med ljudi in ne v slonokoščene stolpe
Na Morski biološki postaji Piran so lahko zadovoljni z delom preteklega leta. Za kratki dokumentarni film Med morjem in kopnim so prejeli Prometejevo priznanje za odličnost v komunikaciji in popularizacijo znanosti, ki ga podeljuje Slovenska znanstvena fundacija.
To je že drugo tovrstno priznanje, kar MBP uvršča med najbolj odprte in sveže znanstvene ustanove.
Raziskovalka na Morski biološki postaji Piran, Nacionalni inštitut za biologijo (MBP), dr. Mateja Grego ne skriva navdušenja, ko se razgovori o projektu, ki je njeni ekipi in celotni ustanovi prinesel že drugo Prometejevo priznanje. Gre za priznanje, ki ga Slovenska znanstvena fundacija podeljuje za dosežke na področju popularizacije in promocije znanosti, prislužili pa so si ga s kratkim filmom Med morjem in kopnim (www.mbss.org/portal/). Znanstvena fundacija je v obrazložitvi zapisala, da film “na poljuden in privlačen način približa ljudem življenje v posebnem življenjskem okolju”, s tem pa dala nov zagon celotni ekipi MBP, ki je izpeljala ne le produkcijo filma, temveč vnesla novega duha v ozaveščanje javnosti o pomenu in ranljivosti morja in morskih ekosistemov.
Nov pristop za nove čase
Vse se je začelo lani poleti, ko so se na MBP pripravljali na tradicionalni dan odprtih vrat. 8. junija je namreč mednarodni dan oceanov, to pa je tudi priložnost, da znanstveniki javnosti, predvsem mladim, predstavijo svoje dejavnosti in raziskovalno delo. Ob tej priložnosti so na MBP običajno osnovnošolcem in srednješolcem predstavili svoje delo in raziskave. Tokrat pa se je dr. Mateja Grego odločila, da bi veljalo dogodek osvežiti z novim pristopom, predvsem pa z večjim angažmajem obiskovalcev. Navsezadnje se odnos do morja in narave oblikuje že v najzgodnejših otroških letih, takih priložnosti, kot so dnevi odprtih vrat, pa ne velja zapraviti. Okoli sebe je tako zbrala majhno ekipo somišljenikov, navrgla nekaj iztočnic in se lotila dela. In ker sta optimizem in navdušenje nalezljiva, je k projektu kmalu pritegnila večino zaposlenih. Uspeh je bil tako rekoč zagotovljen. Namesto golega obhoda po prostorih MBP so namreč pripravili šest delavnic za skupine po pet do šest otrok, namesto običajnih razlag raziskovalcev o delu z morjem in morskimi organizmi pa so otroci dobili priložnost, da se vsega tega dotaknejo, poslikajo ali proučijo pod mikroskopom. In ker živimo v dobi informacijskih tehnologij, so dogajanje na MBP tistega živahnega poletnega dne, polnega otroškega živžava, še posneli. Kratek film Otroci na MBP si tako danes lahko vsak ogleda na spletnem portalu MBP in se prepriča o vzdušju, ki je vladalo med obiskom te znanstvene ustanove.
Skozi objektiv kamere
Na tej točki vstopa v zgodbo Gregor Šubic, snemalec in direktor produkcijske hiše Kawka, sicer pa tudi sam biolog in zavzet naravovarstvenik. V ekipi, ki organizira dan odprtih vrat, je namreč zadolžen za snemanje in produkcijo kratkega dokumentarnega filma z otroških delavnic. To pa ni prvi projekt, ki ga Šubic izvaja v sodelovanju z raziskovalci MBP. Že pred tem je namreč za MBP zbiral material za film o življenju prav na meji med morjem in kopnim; film, ki je bil kasneje tudi nagrajen.
Za Gregorja Šubica je snemanje filmov o naravi svojevrsten izziv. Vsakemu posebej se posveča z vso pozornostjo in vsem svojim znanjem, saj je prepričan, da je to najučinkovitejši način za osveščanje javnosti, ko gre za naravo in ohranjanje njenih ekosistemov. Prepričan je tudi, da za dvigovanje ekološke zavesti niso potrebni veliki filmi o življenju sredi afriških savan ali sibirskih tunder, temveč da se čudeži narave dogajajo tudi tik ob nas, v našem najbolj znanem domačem okolju. “Včasih je dovolj, da obrneš kamen in pogledaš, kaj se skriva pod njim,” pravi Šubic, ki seveda kot biolog zelo dobro ve, kateri kamen obrniti in kaj pod njim pričakovati. Njegovi posnetki življenja med morjem in kopnim zato razkrivajo presenetljivo pestrost življenja v tem ozkem pasu, ki ga še dosežejo morski valovi, naseljujejo pa nešteti morski organizmi, rakci, ribice, polžki in vetrnice. Drobne, za laike povečini anonimne in spregledane živali v okolju, ki je na videz vsem dobro znan, v resnici pa poln skrivnosti in presenečenj.
Čas in potrpljenje
Za posnetke, s kakršnimi nam je Šubic postregel v filmu Med morjem in kopnim, sta seveda potrebna predvsem čas in potrpljenje. A tudi veliko znanja, predvsem pa ljubezni do narave in vsega, kar jo naseljuje. “Snemanje tovrstnih filmov je bolj podobno terenskemu delu znanstvenika kot pa navadnega snemalca,” pravi Šubic, ki ima za seboj že kar nekaj dokumentarnih filmov o naravi. Včasih je namreč treba čakati ure in ure, da ujameš v kamero pravo filmsko sekvenco, ki jo potem smiselno vgradiš v končni izdelek. Za minuto filma sta včasih potrebna tudi dva polna snemalna dneva, in sicer ob idealnih razmerah. Iz ure tako posnetega grobega materiala pa je vrhunskega, tistega, ki potem konča v filmu, zgolj za skromno minuto, le redko kaj več. Narava ima namreč svoje ritme in svoje zakone, ki jih je treba začutiti, se jim prilagoditi in jim slediti. “V naravi se nič ne dogaja hitro. Za vsak kader si moraš vzeti čas, zato pa ti narava v zameno postreže z neverjetnimi zgodbami,” pravi Šubic, ki je eno takih pripovedi narave posnel ob Cerkniškem jezeru.
Ob snemanju filma Med morjem in kopnim so se v njem prebudili že pozabljeni spomini iz otroštva, ko je s prijatelji preživljal cele dneve ob morju in odkrival njegove skrivnosti. In čeprav se je v obdobju odraščanja odmaknil od narave, se je k njej kmalu spet vrnil. Tokrat zato, da bi ujel tisti njen skrivnostni ritem, ki človeka polni z energijo in navdaja z zadovoljstvom.
S pogledom naprej
Dr. Mateja Grego je prepričana, da otroci čutijo morje kot “tretji prostor”, kar velja zlasti za otroke iz notranjosti države. Vse, brez razlik pa očara pestrost življenja, ki ga skriva v sebi. Ni namreč nujno, da tisti, ki vse življenje živijo ob morju, morje tudi bolje razumejo, je prepričana dr. Grego, ki za letošnji dan oceanov že razmišlja, kako bi ga še popestrili, v zgodbo pa pritegnili čim več primorskih šol. Pri tem računa tudi na pomoč svojega starejšega kolega, biologa Janeza Forteja, ki je prek svojega zavoda Terra viva tudi finančno prispeval k izpeljavi celotnega projekta.
Forte se namreč zaveda, da je brez vložka v popularizacijo morja tudi njegovo raziskovanje oteženo. Še danes se spominja, kakšne bitke so bile potrebne v prvih letih delovanja MBP, da so si morski raziskovalci izborili zaupanje domačinov. Nekateri ribogojci, na primer, jim dolgo niso dovolili dostopa do svojih morskih polj, da bi proučili učinke, ki jih ima intenzivna marikultura na morski ekosistem. Teh predsodkov danes ni več, pravi Forte, so pa nove oblike pritiskov in skomin, pred katerimi je treba obvarovati morje. “Za to pogosto ne potrebuješ milijonov,” je prepričan Forte, ki v priznanju znanstvene fundacije MBP vidi predvsem potrditev, da so na pravi poti.
VIDA G. POSINKOVIĆ
