Soline postale prostor sožitja narave in posla
Izjemna naravna in kulturna dediščina, veliko zagnanosti in znanja, pa veliko več kot ščepec soli - to so glavne sestavine uspešne zgodbe o sožitju posla in narave v Sečoveljskih solinah. V veliki meri jo je spisal Alojz Jurjec, ki se je lani po devetih letih poslovil od vodenja družbe Soline.
Ko je AlojzJurjec leta 2003 prevzel vodenje družbe Soline, je neprecenljiva naravna in kulturna dediščina kazala zapuščen, zaraščen in propadajoč obraz, po finančni plati pa je podjetje bolehalo.
Kako obnoviti propadajoče nasipe, kako povrniti sloves piranski soli, kako ohraniti delovna mesta in kako ozdraviti rdečico v poslovanju podjetja? To so bila pred skoraj desetletjem ključna vprašanja in izzivi. V Solinah so pod taktirko Jurjeca in ob razumevanju lastnikov našli pravi recept, ki se opira tudi na družbeno odgovornosti. “Združili smo skrb za varovanje naravne in kulturne dediščine in posel. To je bil prvi korak na dolgi poti, ki se je izkazala za zmagovito,” pravi Jurjec in našteva še druge, nič manj pomembne uspehe. Z veliko truda, vztrajnosti in prodornosti so razvili blagovno znamko piranska sol, ki danes pušča okus na vseh mizah sveta. Soline režejo kruh skoraj 90 domačinom, zahtevna obnova nasipov pa daje posel še drugim, prevoznikom, gradbincem ...
Jurjec še posebej poudarja spremembo odnosa lokalne skupnosti do krajinskega parka Sečoveljske soline. Najprej so bili domačini nezaupljivi, ko pa so videli prizadevanja in zagnanost družbe Soline, ki so rodili prve uspehe, so z vsem srcem zraven.
Z veliko truda, vztrajnosti in prodornosti so razvili blagovno znamko piranska sol, ki danes pušča okus na vseh mizah sveta.
Tako kot solinarji pod vročim soncem skrbno spravljajo na kup kristale soli, tako so v Solinah vztrajno trdo delali in nizali uspeh za uspehom. Za drago obnovo solinskih nasipov, kar zahteva veliko ročnega dela, so znali dobiti tudi evropski denar. Še dobro, kajti če bi čakali, da ga bo zagotovila država, bi ostali z dolgimi nosovi in poplavljenimi solinskimi polji.
Dobra strategija, strokovno delo ekipe in vztrajnost so postopoma prispevali k preobratu v poslovanju: od začetnih 20.000 evrov prihodkov v letu 2002 in nekajletni izgubi je Jurjec po devetih letih nasledniku lani predal podjetje, ki se je lahko pohvalilo s petimi milijoni evrov prihodka in 220.000 evrov dobička.
Danes večino soli izvozijo, njihovi kupci so doma na Japonskem, ZDA, Nemčiji ... Veliki kuharski mojstri nadvse cenijo solni cvet, doma pa žal še najraje segamo po uvoženi soli. Zato pa tako slovenski kot tuji gostje radi zahajajo v krajinski park. Pritegne jih izjemna rastlinska in živalska pestrost, sožitje narave in človeka, prostor, kjer morje ujamejo, da jim ne zbeži nazaj na nebo.
Kmalu bodo soline lahko doživljali še drugače. H koncu gre urejanje term na prostem. “Šest let smo čakali na gradbeno dovoljenje - to vse pove o odnosu državnih organov. Če bi ekološki turistični paradiž lahko zgradili prej, bi imeli za sabo že nekaj odličnih sezon. Da o promociji za ta prostor niti ne govorim,” pravi Jurjec.
Od podjetja se je poslovil v upanju, da se bo njegovi zapuščini še naprej godilo dobro. Vsak dan se na poti domov mimo solin vozi z budnim in kritičnim očesom. In tu in tam z besedo ošvrkne koga iz svoje stare posadke. Da jim ne bi morje ušlo nazaj na nebo.