Tanki še pred proslavo
Iztok Bandelj, ki je bil v času junijske vojne 1991 predsednik Izvršnega sveta Skupščine občina Sežana, se je tistega obdobja spominjal leta 1994 za knjigo Dan prej.
“Prvi dan, torej v sredo, 26. junija 1991, je bila v Sežani popoldne proslava, in sicer smo sadili lipo na sejmišču. Že dopoldne so prihajala sporočila o premikih tankov, s tem, da je več problemov nastopilo prvi dan. Mi smo imeli že narejen načrt, in tudi Cestno podjetje Koper, okrog postavljanja ovir tankom, če bi se slučajno premaknili. Problem pa je bil v tem, da ni prišel ukaz ne na občino, pa tudi, vsaj kot sem obveščen, na Cestno podjetje ne, naj delujejo v skladu z načrti, ampak so dobili direktno komando, kam in kako postaviti ovire. Če bi dobili proste roke pri postavljanju ovir, bi bilo že prvi dan to napredovanje verjetno počasnejše, če že ne kaj drugega. Vem, da so imele vse te inštitucije, tudi Cestno podjetje, dobro pripravljene načrte, kako postavljati ovire, vendar ni bilo ukaza s strani pristojnih, bodisi z Ministrstva za notranje zadeve, bodisi z Ministrstva za obrambo, naj delujejo v skladu z načrti. Prav tako so imeli posebne načrte tudi naši, TO in oddelek za obrambo.
Vendar, ko so se začeli ti premiki, so prihajali ukazi hierarhično po vsaki posamezni liniji: na milico z Ministrstva za notranje zadeve, na obrambo z Ministrstva za obrambo. Čutila se je, tudi na višjih ravneh, neka neusklajenost in nekoordiniranost obeh ministrstev. In tudi ukazi so prihajali čudno, recimo, naj postavimo barikade na cesti Štanjel-Kobjeglava, ki ni imela nobene zveze s premiki tankov. Operativno se je s temi tanki največ ukvarjala milica. Prepuščeno je bilo nižjim poveljnikom milice, da so dejansko na terenu improvizirali. Ni pa bilo eksaktnega ukaza z Ministrstva za obrambo ali Ministrstva za notranje zadeve, naj v skladu s pripravljenimi načrti delujemo tako, da JA s tanki ne bi prišla skozi.
Mi smo isti dan, ko smo sproti dobivali poročila o premikih tankov in se popoldne pripravljali na proslavo, imeli sejo izvršnega sveta po tej slovesnosti. Po telefonu in po faksu smo obvestili tako Ministrstvo za obrambo kot Ministrstvo za notranje zadeve, pa tudi Kučana, da so prišli tanki na Fernetiče. Sam sem bil tudi tam. Tanki so prišli na vrh Fernetičev, zahtevali so, naj se mejna milica umakne z mejnega prehoda, potem so bila določena pogajanja, nakar se je mejna milica dejansko umaknila in so tanki prišli na mejni prehod. Prišlo je tudi do zapore prometa in do zbiranja občanov, ki so na Fernetičih protestirali; bili so že tudi prvi konflikti med vojaki in oficirji ter občani, ki so se tam zbirali in gledali, kaj se dogaja.
Po tistem smo torej sklicali občinski izvršni svet - imeli smo samo ukaz, da smemo uporabljati le nenasilna sredstva, orožja pa ne. Dejstvo je, da so bili tanki na Fernetičih, še preden je bila v Ljubljani osrednja proslava ob osamosvojitvi. O tem so bili obveščeni vsi pristojni organi, tako da ne more biti res - kar je bilo napisano - da so bili presenečeni, ko so tanki v četrtek, 27. junija, zjutraj krenili z Vrhnike. Imeli so vse podatke, kaj se dogaja v Sežani. Pisnega odgovora pa nismo dobili od nikogar, le po telefonu so rekli, da moramo delovati nenasilno. Na izvršnem svetu smo sprejeli sklep, s katerim smo zahtevali navodila, na kakšen način in kako ukrepati. Veliko dodatno ogorčenje je bilo še v Orleku, saj so po le teden dni starem asfaltu tanki cikcakali in uničili cesto. Potem smo klicali tudi generala Marjana Čada. Župan Ivan Vodopivec ga je dobil, in na koncu je še rekel, naj molčimo, sicer nam bodo še zrušili hiše. Prvi dan smo bili nekako do 23. ure skupaj in sprejemali odločitve, kako in kaj. Dejansko se ni vedelo, kakšna bo dimenzija vsega tega.
Naslednji dan pa sem ob 6. uri poslušal poročila in slišal, da so šli tanki z Vrhnike proti Ljubljani. Postalo mi je jasno, da torej ne gre za kakšen lokalni incident, temveč da gre za planirane akcije. Že naslednji dan smo se začeli nekoliko drugače organizirati, in sicer, kot prvo, ker ni bilo jasno, kakšna bo dimenzija te agresije, smo drugače organizirali delo upravnih organov, tako da so bili na delovnem mestu samo tisti, ki so bili nujno potrebni, IS je začel delati v ožji sestavi, kot je bilo operativno razdelano v načrtih, in umaknili smo vse zaupne dokumente v zvezi z obrambo. Naslednja zadeva, za katero nismo natanko vedeli, kaj je, je bil pristanek večjega števila helikopterjev na območju vojašnice v Sežani in prelet mesta. Pripeljali so nove enote. Nismo vedeli, kakšne, in za kaj so postavljene, kasneje pa smo izvedeli, da so bili to zvezni miličniki in cariniki, ki naj bi nadomestili naše na meji. Zraven je bil tudi eden od namestnikov notranjega ministra iz Beograda Karadžić, ki je koordiniral delo zvezne milice in carine.
Takrat res nismo vedeli, kakšne razsežnosti bo to dobilo in TO se je v tistem trenutku umaknila, milica pa je ostala. Prišlo je do tega, da smo se kot IS, vsaj v ožji sestavi, odločili, da se moramo koordinirati in nuditi ustrezen odpor. Ni bilo nobene prave koordinacije med milico, TO in civilnimi podjetji, zato smo se odločili, da vzpostavimo koordinacijo, ki bo delovala po neki vojaški in ostali logiki. Že drugi dan so se kazali obrisi, kako bodo zadeve potekale in smo si bili približno na jasnem. V Sloveniji je prišlo do prvih spopadov in drugi dan zvečer je prišel ukaz, da se lahko uporabljajo tudi nasilna sredstva, tako da smo lahko nekoliko drugače pristopili.
Dosti energije smo vložili v to, da smo poiskali štab TO, saj nekaj časa nismo imeli nobene zveze z njimi in nismo vedeli, kakšne naloge sploh opravljajo. Zvečer je bil sestanek v Dutovljah med poveljnikom TO, predsednikom IS in skupščine ter poveljnikom milice, kjer smo se dogovorili za skupne koordinirane aktivnosti vseh subjektov. No, po tistem je zadeva končno stekla, kot pač mora, saj kasneje ni bilo kakšnih večjih neusklajenosti. Dogovorili smo se tudi, da Davorin Terčon pokriva komensko območje, Jurij Repič(oba člana IS; op.ur.) pa kozinsko območje. Vzpostavilo se je torej sodelovanje na terenu, oddelek za obrambo (Zvone Vatovec) pa je bil zadolžen za delovanje na obrambnem področju za vso občino. To je bila predvsem skrb za ujetnike, prebegle vojake ... Vmes smo imeli še sestanek z vsemi političnimi strankami in se dogovorili za določene aktivnosti, in še dve seji IS v popolni sestavi, na katerih smo obravnavali tekočo problematiko.
Imeli smo večdnevna pogajanja z glavnimi poveljniki JA v Sežani, saj so bili novi, in sicer polkovnik Obradović, njegov namestnik pa je bil podpolkovnik Petruševski. Imeli smo tudi določena usklajevanja s podjetji, največ z Elektrom in PTT, ki so dobila nalog, da ustavijo dobavo elektrike in vse telefonske linije z vojašnicami. Dosti stikov smo imeli s Preskrbo, ki je organizirala dobavo vseh živil in oskrbe TO in vseh drugih vpoklicanih enot. Preventivno smo za nekaj dni ustavili delovanje bencinskih črpalk v Sežani, tovarne Mitol, motnje pa so bile tudi pri nekaterih drugih podjetjih na tem področju."