“TIGR ne spada ne v levo ne v desno opcijo”

Vendar iztočnica za pogovor niso bile knjige, ampak 70. obletnica drugega tržaškega procesa. Tržaški pisatelj je namreč sin Zorka Jelinčiča, enega od ustanoviteljev organizacije TIGR.

> Kmalu bodo v Slovenskem stalnem gledališču uprizorili vašo dramo o atentatu, ki naj bi ga Franc Kavs izvedel na Mussolinija v Kobaridu leta 1938. Vemo, da si je z bombami opasan tigrovec v zadnjem trenutku premislil, kaj več od tega pa niti ne. Ste vi odkrili kaj novega?

“V bistvu sem vse, kar sem napisal, moral odkriti sam. O tem načrtovanem atentatu je v knjigah zelo malo, čeprav imamo o TIGR-u nekaj zelo tehtnih raziskav, predvsem Milice Kacin Wohinz in Branka Marušiča.”

> Celo v Tigrovi sledi Dorčeta Sardoča je Franc Kavs le tu pa tam bežno omenjen. In vendar je bil Sardoč dolgo let Kavsov sojetnik. Z njim je na primer preživel tudi noč po drugem tržaškem procesu, ko so jima smrtno kazen omilili na dosmrtno ječo. Zakaj so po vašem pričevanja o Kavsu tako redka?

“Do včeraj smo se bali, ko je bilo treba govoriti o tem. Šlo je pač za načrt atentata, kar je v splošni predstavi negativna stvar. A ko je Sandro Pertini prišel na otok, kjer sta bila oba jetnika, je takoj želel spoznati Kavsa, ki je med Italijani veljal za pozitiven lik. Atentat bi bil pač glede na čas in razmere nasilno, čeprav pravilno dejanje. Tega pa si Slovenci dolgo nismo upali povedati. Razen častnih izjem si ni nihče prizadeval, da bi pri TIGR-u postavili stvari na mesto.”

> Kako?

“Zame je zadeva jasna. TIGR ni bil ideološko nebogljen. Šlo je za narodnorevolucionarno organizacijo, kot so se tudi sami imenovali, ki se je borila za osvoboditev izpod fašizma in za socialno preživetje. Ko sem pripravljal dramo o tem atentatu, sem po pričevanjih in dokumentih spoznal, po čem so se tigrovci zgledovali. Po mojem mnenju so jemali za zgled proletarsko revolucijo v Rusiji, irsko revolucijo in boj Indijancev v Ameriki. Šlo je torej, ponavljam, za narodni boj proti okupatorju, a tudi za boj za izboljšanje socialnega položaja. Dolgo časa tega ni nihče pojasnil, zato so določene politične opcije izkoristile to nedorečenost in si skušale lastiti TIGR.”

> Zakaj je TIGR še vedno problem?

“Pazite, težava danes ni v tem, da se o TIGR-u ne govori. Težava je v tem, da se o njem večkrat še preveč govori, a žal neustrezno. Danes imamo veliko knjig, v katerih si avtorji privoščijo komentiranje. To ne pomaga pri ustvarjanju objektivne slike.”

> Bi bilo drugače, če bi tigrovci takoj po vojni več govorili o sebi. Zakaj niso?

“Velika večina tigrovcev je po vojni pristala v levi opciji, ki se je opirala na tedanjo Jugoslavijo. Ta pa je TIGR potiskala ob stran, ker je bilo pri tej organizaciji nekaj motečih točk. Na primer ta, da je imel TIGR zveze z angleškimi obveščevalnimi službami, kar naj bi bil madež. Ta neizbežna povezava je pač v Jugoslaviji veljala za greh. Zato je pač marsikdo molčal. Nekateri, kot na primer Albert Rejec in moj oče, so si sredi petdesetih prizadevali, da bi se končno govorilo o TIGR-u. A leta 1958 so se na seji slovenske komunistične partije odločili, da bodo te poskuse zatrli. Mojemu očetu so zato na primer prilepili 'špijona' s partizanskim imenom Borut.”

> V Trstu?

“Da, v Trstu. Bil je pač družinski znanec in nas je večkrat obiskal. A tu je Branko Marušič v nekem komentarju pravilno opozoril, da na te Borute ne smemo gledati kot na kriminalce. Ravno nasprotno, bili so poštenjaki. Verjeli so v vrednote odporništva, a so v teh poskusih revalorizacije TIGR-a videli nevarnost, da se osramoti NOB. Zato so ravnali, kot so. Čisto razumljivo.”

> So tudi drugim tigrovcem prilepili vohune?

“Mojemu očetu so prilepili vohuna, ker mu veliko več niso mogli narediti, saj je bil že hudo bolan. Drugim pa so storili še marsikaj drugega.”

> Kaj?

“Tiho diskreditiranje, oviranje, neobjavljanje člankov ...”

> To podrobno opisujete v romanu Martin Čemur. Sodeč po njem, so tudi v zamejstvu šikanirali narodnjake ...

“Naj takoj povem, da to ni zgodba mojega očeta. V tem romanu sem pisal o mnogo bolj pritlehnih stvareh. Recimo o tem, da so se po vojni na vodilna mesta zavihteli ljudje, ki so se partizanom pridružili šele aprila 1945, zaslužne ljudi pa so postavili na stran. Martin Čemur govori o tem: o kategoriji zatiranih poštenih ljudi. Indijanski voditelj Tecumseh je dejal: 'Nikdar mi niso odpustili, da so mi naredili krivico.' Evo, to je to. Kompleks, ki je nastal zaradi občutka krivde.”

> Mislite, da slovenska država zdaj pravilno obravnava TIGR?

“Žal še ne. To pa zato, ker bi si ga ena politična opcija, v tem primeru desnica, želela prisvojiti. A TIGR ne spada ne v levo ne v desno opcijo, temveč k celotnemu slovenskemu narodu.”

> Toda Janezu Janši je treba priznati, da je bil prvi premier, ki se je poklonil padlim na Mali gori.

“Takratni govor je treba pazljivo prebrati. Med vrsticami se zdi, da je Janša poskušal vzeti TIGR na svojo stran in ga ločiti od NOB. Res je, pri TIGR-u komunisti niso bili v večini, a enako velja za NOB. Povsod so bili katoličani, liberalci in drugi. Zato jaz v tem pogledu TIGR-a in NOB ne bi ločeval. Tigrovec Danilo Zelen, ki je padel 13. maja pri Ribnici, je po mojem mnenju prva žrtev v NOB.”

> Kako pa na TIGR gleda t. i. zamejstvo?

“Levičarska opcija je do te organizacije vzpostavila enak odnos, kot ga je Jugoslavija. Vemo, da je imel Vekoslav Španger velike težave pri objavi svoje knjige Bazoviški spomenik.”

> Se je kaj neprijetnega zgodilo tudi otrokom tigrovcev?

“Ne, to gotovo ne.”

> SKGZ je v Trstu pred dvema tednoma priredila proslavo v spomin na OF in osamosvojitev Slovenije, na plakatih pa ni bil omenjen drugi tržaški proces. Je šlo za nerodnost ali za ostanke nekdanjega preziranja?

“Ni me bilo na proslavi, zato težko kaj rečem. Če je šlo za izbiro, je bila zame nerazumljiva, TIGR absolutno spada zraven, ko govorimo o OF. Marsikdo ima v mislih samo partizane in gozdove, gotovo pa spada zraven tudi dvorana tržaškega sodišča. Moram pa povedati, da je resnični TIGR predvsem tisti, ki je obstajal do leta 1930.”

> Kaj pa je bilo potem?

“Nočem omalovaževati drugega dela delovanja. Je pa šlo gotovo za nekaj drugega. Bilo je manj borbe in več diplomacije ...”

> Saj so tudi pri žrtvah drugega tržaškega procesa našli orožje na domu.

“Pri Ivančiču.”

> Menda tudi pri Bobku in Kosu.

“Še vedno ni jasno, zakaj so tudi Bobka in Kosa obsodili na smrt. Dobro, v razsodbi piše zaradi izpodkopavanja temeljev države. Ampak na prvem tržaškem procesu so tožilci našli izgovor, to je smrt nesrečneža zaradi atentata na sedež tržaškega časopisa. Pri drugem tržaškem procesu tega ni. Zdi se, kot da so smrtne obsodbe izrekli po nekem jasnem načrtu, da so kaznovali intelektualce, komuniste in t. i. teroriste.”

> Simon Kos je po obsodbi neprestano jokal ...

(Jelinčič prekine) “Kos je bil strašen intelektualec, pisal je poezije ...”

> Mar ni lep lik za roman?

“Ves TIGR je krasna snov za roman.”

> Vas mika, da bi ga napisali?

“Me mika, gotovo. Ampak če si pošten do svojega pisateljskega poklica, si moraš za tak roman vzeti veliko časa. Ne moreš si izmišljevati dejstev. Lahko si izmisliš dialoge, vpleteš ljubezensko zgodbo, ne smeš pa pisati pravljic. Zato je potrebno veliko raziskovalno delo.”

> Zakaj se ga ni še nihče lotil?

“O patizanskem gibanju je vse jasno, zato je lahko Tone Svetina napisal Ukano. Če pa želiš pisati o TIGR-u, moraš štiri ali pet let porabiti za to, da odkriješ, kar je še neznano. Na primer: še danes ne vemo za vse gverilske pohode Danila Zelena. Odkrivanje teh pa mora biti krasna stvar.”

> Kako bi italijanski bralci sprejeli tak roman?

“Dobro, saj to bi bila krasna pustolovščina. Tigrova zgodba je po mojem pravi pustolovski roman: hoje čez mejo, streljanje na fašiste, tihotapljanje orožja čez mejo ...”

> Vi menda poznate italijanski okus. Vaše knjige precej prevajajo v italijanščino ...

“Imam prevedenih devet knjig, če upoštevam še razširjene izdaje, jih je 11. Še ena knjiga v italijanščini bo izšla januarja ali februarja, s tem smo že pri 12. In še tri knjige so že prevedene.”

> Je to sad vašega nagovarjanja založb ali pa posledica dejstva, da se je povečalo italijansko zanimanje za slovensko literaturo?

“Mislim, da je treba ovreči prepričanje, da se Italijani ne zanimajo za nas. Zanima jih pač, kar je zanimivo.”

> Ampak Pahorjeva Nekropola je postala zanimiva šele pred kratkim ...

“Gotovo se je z Nekropolo nekaj spremenilo, menim pa, da vzrok ne tiči v Nekropoli, pač pa v tem, da je bil Boris Pahor gost v oddaji Fabia Fazia. Nastalo je torej zanimanje za Pahorja, ne za slovensko literaturo, saj so na primer Cankarja prevedli že prej. Ni pa Cankar dosegel vsedržavnega zanimanja. To se je res zgodilo samo s Pahorjem in z Jančarjem.”

> Sebe ne bi prišteli zraven?

“Lahko. Navsezadnje se govori, da so v Italiji prodali približno 17.000 izvodov romana Le notti stellate (Zvezdnate noči). Ta knjiga je tudi prejela nagrado ITAS v Trentu, priznanje olimpijskega komiteja, dobila je nominacijo za nagradi Bancarella in Acerbi ...”

> Zakaj pa je k Faziu šel ravno Pahor?

“O tem sem slišal že toliko razlag, in nobeni ne verjamem. Ne vem, včasih so pri tem nerazložljivi mehanizmi ali naključja. Recimo, tudi meni se je enkrat posrečilo, ko sem šel na Maurizio Costanzo Show. In še: v Trentu so izbrali prav mojo knjigo, čeprav je izšla pri relativno majhni založbi. V kupu dvestotih je Mario Rigoni Stern opazil prav mojo. Ne znam si razlagati drugače, kot da se te stvari zgodijo po naključju. Ko pa se enkrat odpre, je lažje. Zdaj bom vnaprej odgovoril na vprašanje, kaj bom še objavil ...”

> Toda to vprašanje je menda za pisatelje nehvaležno in menda prinaša nesrečo ...

“Morda res ... Jaz govorim samo o tistih knjigah, za katere sem že podpisal pogodbo. Naj povem, da se zdaj pripravljata še dva prevoda v italijanščino.”

> Je Slovencu iz Trsta lažje priti med italijanske bralce kot pa Slovencu iz Slovenije?

“Ne bi rekel. Tukaj je spet stvar naključja in seveda kvalitete. Če je knjiga dobra, je zanjo zanimanje. Lahko vam pokažem, da so o Zvezdnatih nočeh objavili 90 recenzij.”

> Zakaj pa vaše knjige prevajajo v italijanščino, ne pa v druge jezike?

“Ni povsem točno. Ena moja knjiga je prevedena tudi v srbohrvaščino, nemški prevod Zvezdnatih noči pa veselo kroži po Avstriji in Nemčiji. Vidite, o teh stvareh se ne govori. Meni ne gre za to, da se reče, kdo je imel več prevodov. Zdi pa se mi škoda, da večkrat prihajajo v javnost netočni podatki.”

> V vaših knjigah je veliko urbanega Trsta. To pa pri drugih slovenskih pisateljih primanjkuje.Mar ni to tudi vzrok, da se pri nekaterih utrjuje predstava o podeželskih Slovencih?

“Res je, pri Stritarju, Tavčarju, Kersniku je dosti kmečkega življenja, imamo pa v zadnjih časih tudi urbano tematiko.”

> Ljubljansko in mariborsko, ne pa tržaške. Zakaj vas tako malo pisateljev piše o mestu Trst?

“Priznam, da me je to vprašanje presenetilo, zato bom razmišljal na glas. Kdo naj piše o Trstu, Rebula? Saj ne živi v mestu. Tudi Pahor se je hitro preselil. Njegov roman Mesto v zalivu se dogaja pretežno na Krasu oziroma obrobju mesta. O mestu je pisala Marica Nadlišek in tudi Vladimir Bartol ima v Mladosti pri Svetem Ivanu mestno oz. predmestno okolje. Danes sem jaz očitno edini slovenski pisatelj, ki živi v mestu. To pa ne pomeni, da je v mestu malo Slovencev. Pač, pisateljev ni.”

PETER VERČ

Dušan JelinčičPeter Verč