Trčenje z demokracijo
Prva barikada na Primorskem, menda celo prva v Sloveniji v osamosvojitveni vojni, je bila postavljena 26. junija 1991 že pred poldnevom v Rebrnicah na cesti proti Vipavski dolini.
Okoli enajste ure so iz koordinacijske podskupine v Postojni obvestili o možnostih premika oklepnih oziroma tankovskih enot iz vojašnice Pivka proti Vipavski dolini. Nekoliko kasneje je bilo obvestilo potrjeno, saj so zares opazili kolono oklepnih in terenskih vozil, zato je akcija stekla.
Kolona se je morala vrniti
Prometna patrulja miličnikov se je iz Ajdovščine zapeljala do cestarske hiše v Rebrnicah in inscenirala prometno nesrečo z dvema tujima tovornjakoma in tovornjakom novogoriškega Cestnega podjetja. Hkrati so cestarji postavili blokade na vzporedni cesti z vrha Rebrnic proti Lozicam in naprej v Podnanos. Namen je bil dosežen: kolona motorizirane pehote se je morala vrniti iz sredine Rebrnic nazaj na vrh.
Do prizorišča “prometne nesreče” sta sicer prišla oficirja JA s skupino vojakov z naperjenim ročnim orožjem. Vprašala sta za vzrok zastoja, miličniki pa so odgovorili, da gre za večjo prometno nesrečo. Očitno temu nista verjela, a sta se, zelo nejevoljna sicer, vrnila k svojim vozilom. Zanimiv dokaz, da sta oficirja vedela, da ne gre za prometno nesrečo, je bil odgovor patru Angelu iz Vipavskega Križa, ki se je iz Ljubljane vračal domov z avtobusom in ga je zanimalo, zakaj stojijo v koloni. Eden od oficirjev mu je zabrusil: “Sudar sa demokratijom! (Trčenje z demokracijo!”). Ves čas vojne je bila barikada postavljena tudi v Podnanosu, v Kodretih so jo postavili v noči s 26. na 27. junij, na Colu pa jih je bilo celo več. Ob prodoru tankovske kolone 26. junija je bila ena postavljena v Orešju, da bi preprečila pot iz Podkraja v Ajdovščino, a so jo kmalu umaknili, postavili pa drugo pri gradu Trilek na cesti s Cola proti Ajdovščini. Postavili so jo predvsem vozniki Cestnega podjetja.
Največja barikada na mostu čez Hubelj
Ostreje je bilo v dolini Bele. Tam so 26. junija popoldne postavili barikado v križišču pri Zavetnikih, nekaj ovir pa še proti Vrhpolju, da bi preprečile oziroma ovirale kolono tankov, ki je bila namenjena v Vipavo. V istem času so postavili barikado še v križišču na Grešnici pod Avžlakom. Tam je stala vse do naslednjega dne, ko so v Vipavo pripeljali tudi še zadnji, med vožnjo pokvarjeni tanki. Domačini v Vrhpolju so medtem organizirali blokado nad svojo vasjo, a so morali zaradi hudih groženj popustiti, prav tako se je zgodilo z barikado pri cerkvi sredi vasi.
Največja barikada je bila nedvomno v Ajdovščini, na mostu čez Hubelj. Sprva so jo postavili v križišču ceste proti Colu in Vipavi v Snici. Ko je bilo jasno, da se tanki in vsa druga mehanizacija JLA vali proti Vipavi, so jo prestavili na Hubelj. Prepreka je bila močna, v njej so bili tako domači kot tuji tovornjaki, in je bila prodirajoči JA v veliko napoto. Kot je zapisal takratni komandir PM Ajdovščina Angel Vidmar, so med 20. in 21. uro prejeli s strani JLA pet groženj z razstrelitvijo in uničenjem barikade, če je sami ne odstranijo. Naslednji dan so grožnje razširili še na bližnje tovarne. Ob vsem je treba povedati, da so na vseh barikadah dežurali miličniki in teritorialci, ob njih pa številni vozniki tovornjakov.
V Ajdovščini in njeni okolici je bilo tistega popoldneva in večera postavljenih še nekaj barikad: pri Novakovem mlinu, v Dolenjah, v Ulici IV. prekomorske brigade in v Gorenjah, kjer je že odsluženi Mlinotestov tovornjak oviral povezavo med Palami in Lokavcem.
Preprečevanje prodora sil JA proti državni meji z Italijo se je nadaljevalo v različnih oblikah tudi v naslednjih dnevih. Na Idrijskem, Cerkljanskem in v Posočju teh potreb ni bilo, so pa zato poskrbeli za vse druge aktivnosti, da bi bila TO čim močnejša in da civilno prebivalstvo ne bi utrpelo hujših posledic agresije JLA.
Ljudje so se v barikadah postavili pred tanke; v kratkih hlačah, v natikačih, goloroki so stopili pred grozeče tankovske cevi. Ustavljali, zaustavljali in ponekod celo ustavili so tanke - to je bil iskren izraz domoljubja, pripadnosti svoji domovini - čeprav so bili postavljeni pred kruto resnico, da je morda celo njihov do takratni prijatelj postal sovražnik ...
MAKS HOŽIČ
