Trst: Novi načrti mrtvega mesta
Moto Trsta je “no se pol”, kar v tržaškem narečju pomeni “ne da se”. A v pregovorno lenem Trstu se zdaj vendarle nekaj dogaja. Javnost je vzdramila razprava o urban(ističn)ih spremembah.
Začela jo je skupina arhitektov, nadaljuje pa jo župan Roberto Cosolini. Ta je napovedal, da bo predrugačil mestno središče, s čimer bi Trst postal lepši za domačine in privlačnejši za turiste. Toda prvi odzivi so slabi. Župan je namreč spregovoril predvsem o prepovedih.
Severnjaki se bojijo izkazovanja kreativnosti
“Ta trg je spektakularen,” so sončnega poznoseptembrskega dne na Piazza Unità (Veliki trg) v en glas ugotovili štirje turisti srednjih let iz Vareseja v severni Italiji. Niso vedeli, da je ta amfiteater, ki gleda na morje, predmet živahnih razprav v tržaških medijih. Župan je namreč sredi septembra napovedal, da bo Veliki trg odslej na voljo le za pomembne kulturne prireditve ali za take, ki “imajo visokoinstitucionalni značaj”. Napoved je takoj spodbudila novinarja in univerzitetnega predavatelja Roberta Morellija, da je v dnevniku Il Piccolo objavil razmišljanje z naslovom Trg Unità ni mavzolej. Morelliju ne gre v račun, da si tržaška mestna uprava zamišlja oživitev mestnega središča s prepovedmi. Medtem ko Leicester Square v Londonu, Times Square v New Yorku ali Saint Germain v Parizu živijo prav po zaslugi pouličnih umetnikov, bi po Cosolinijevih smernicah morali iz Trsta pregnati vsakega nedolžnega kitarista.
Tržaški župan je omejeno razpolaganje s trgom Unità utemeljil s potrebo, da tržaški biser skupaj s sosednjim Verdijevim trgom ohrani dostojanstvo. Cosoliniju se zdi neumestno, da se na glavnem mestnem trgu zbirajo na primer ljubitelji starodavnih vozil, češ da tovrstna shajanja kvarijo ugled tržaškega osrčja.
“Zakaj pa bi prepovedali, da se na trgu zbirajo ljudje? Saj je vse dobrodošlo, kar malce poživi trg,” se je začudil eden od turistov. Drugi pa je takoj dodal: “No, morda niti ni tako čudna ta prepoved. To je pač tipično za Italijane s severa. Bojimo se vsakršnega izkazovanja kreativnosti. Vsi, ki imajo kak talent in ga javno razkazujejo, niso pogodu zadržanim severnjakom.”
Toda tržaški župan je omejeno razpolaganje s trgom Unità utemeljil s potrebo, da tržaški biser skupaj s sosednjim Verdijevim trgom ohrani dostojanstvo. Cosoliniju se zdi neumestno, da se na glavnem mestnem trgu zbirajo na primer ljubitelji starodavnih vozil, češ da tovrstna shajanja kvarijo ugled tržaškega osrčja.
Videm je čistejši in živahnejši
V središču javnih razprav je tudi tržaški Kanal. Nad morsko zarezo, ki se med neoklasicističnimi palačami razprostira od pristanišča do srbskopravoslavne cerkve, bi morali po zamisli uprave prejšnjega župana Roberta Dipiazze postaviti nov most. Ta bi pešcem omogočal hitrejši prehod iz Terezijanske četrti do Borznega trga. Vendar njegovi postavitvi iz estetskih razlogov nasprotujeta spomeniško varstvo in zdajšnji župan. Nekatera slavna imena arhitekture, kot npr. Boris Podrecca in Peter Lorenz, pa menijo, da je poseg dopusten.
“Ta razprava o mostu na Kanalu je krasen primer tega, kako gredo stvari v Trstu,” se je ob koncu delovnega dne na sedežu tržaške Fakultete za arhitekturo nasmehnil dekan Giovanni Fraziano. “O tem mostu je vsak povedal svoje, razprava je skoraj že akademska. Ne razpravljajo le o Kanalu, ampak tudi o tamkajšnji Gopcevichevi palači. Eni bi tja postavili vojni muzej, drugi pa so predlagali, da bi tam bil muzej ideologij. Krasna zamisel! Ampak v osnovi vsega tega je bistvena napaka. Nihče ne debatira o Kanalu v sklopu širšega razmišljanja o Trstu. Ta razprava o Kanalu ali ona o trgu Unità sta zato fragmentarni, nekako namenjeni sami sebi. O razvoju tega mesta je treba razmišljati celovito, ne pa za vsako področje posebej.”
Nedavno tega je obstajala strateška vizija, ki jo danes Fraziano pogreša. Šlo je za načrt Morskega parka (Parco del mare), po katerem bi se Trst urbanistično in gospodarsko razvil ob upoštevanju vsega, kar ponuja morje. Nastal bi zato muzejski sklop na temo morja, raziskovalno središče o morju, pa še mnogo drugega, kar bi po izračunih predlagateljev letno privabljalo v Trst milijon obiskovalcev. Vendar je lani načrt dokončno propadel.
“Takratna mestna uprava se je nenadoma zavedla, da bi ta načrt trčil v nekaj njenih političnih stebrov,” ocenjuje Fraziano. “Gre za italijanski problem. Oblast in znanje ne sodelujeta, javni posegi so neustrezni, ni prave arhitekturne kulture in ekonomski ustroj te države otežkoča razvijanje mest.”
In vendar, nekatera italijanska mesta so zdaj na boljšem od Trsta, čeprav so kulturno in zgodovinsko revnejša. Uro vožnje oddaljeni Pordenon, ki je s 50.000 prebivalci štirikrat manjši od Trsta, je na primer razvil izjemno sejemsko dejavnost. Z njo se bogati, s septembrskim literarnim festivalom pa privablja rekordno število obiskovalcev, ki bi sicer ne imeli nobenega vzgiba za obisk tega odmaknjenega mesteca.
Uspešno se je razvil tudi Videm. Tam zdaj živi tržaška Slovenka Martina Coretti. “V primerjavi s Trstom se Videm zdi bolj čist,” pravi. “Seveda pogrešam morje in trg Unità, ki je po mojem med najlepšimi trgi na svetu. Ampak v Vidmu je predvsem poleti dosti bolj živahno. Veliko je prireditev, predvsem ob sredah, ko je po mestu veliko glasbe v živo.”
Trst sta prehitela tudi Ljubljana in Koper
Pri glasbi v živo je Trst poražen na celi črti tudi ob primerjanju z njemu najbližjo prestolnico. Ljubljana, ki šteje približno toliko prebivalcev kot Trst, s poletno ponudbo prireditev krepko prednjači pred Trstom.
“V Ljubljani sem bil prvič v sedemdesetih letih in se je spomnim kot nepomembnega mesta,” pravi Fraziano. “Danes pa je Ljubljana povsem urejeno mesto. Preuredili so ga brez večjih travm in mu našli nove vire življenja. V Trstu pa tega nismo zmožni. Že res, da smo po številu prebivalstva primerljivi z Ljubljano, imamo pa v primerjavi z njo mnogo več potenciala. Smo namreč obmorsko mesto, ki je najbližje središču Evrope, a kljub temu je Ljubljana pred nami. Morje tako slabo izkoriščamo, da ima celo Koper več dobička, kljub temu da je gotovo veliko manj zanimiv kot Trst.”
O morju so tuhtali tudi štirje turisti iz Vareseja. Trije od njih so že bili v Trstu. “Mislim, da smo prišli sem pred kakšnimi petnajstimi leti,” je razložil Piero. “Ravno prej smo se spraševali, ali se je kaj spremenilo, in povem vam, da opažamo veliko manj ladij. To je malo čudno.”
Trst danes tu pa tam obišče kaka ladja za križarjenje, a potnikom, ki se izkrcajo za kratek obisk mesta, se pred očmi prikaže mrtvo mesto. Pred nekaj leti so se nad tem pritoževali zlasti angleški turisti, ki jih je ladja na sever Jadrana pripeljala prav na ponedeljek, ko so vse trgovine zaprte, tržaška mestna uprava pa jim je zato pripravila nepozaben ognjemet - ob belem dnevu, da ga ni bilo sploh videti ...
Starci poleti tvegajo življenje
“Trst ima žal veliko pomanjkljivost,” je ob večernem srebanju pijače žalostno ugotovila mlada Tržačanka, novopečena arhitekta Lisa Lantier. Domače mesto je primerjala z Bologno, ki je njeno najljubše. “Tam je polno mladih po cesti, za Trst pa vemo, da je po prebivalstvu najstarejše mesto v Italiji. Morda je tudi zaradi tega tu tako malo prireditev. Lepa stvar se mi zdi festival Trieste love jazz, a imaš en koncert na teden in nič drugega.”
Mladi Tržačanki se zato zdi neumno, da bi še na Velikem trgu prepovedali nastopanje pouličnim ustvarjalcem. Z naštevanjem šibkosti Trsta je nato hitro nadaljevala: “Tudi to je absurd, da se v tem mestu lahko družiš le, če naročiš pijačo. Nikamor ne moreš sesti za miren klepet, ker ni klopi, kaj šele kakšen park, da bi se ulegel na trato. Zato moraš nujno izbrati kak bar in naročiti pijačo. Pomanjkanje zelenih površin je po mojem največja hiba tega mesta.”
Pri tem je pokazala proti Borznemu trgu. “Tudi midva nisva imela kam sesti. Tako velik trg in niti ene klopi. Starci poleti tvegajo življenje, če ga prečkajo pod vročim soncem.”
Notes je bil ob koncu zbiranja mnenj o Trstu dovolj popisan. Lisa Lantier se je zazrla vanj in šaljivo rekla: “Naštela sem preveč slabih lastnosti. To ni prav.” In v pristni tržaščini rekla: “Alla fine qua stago ben.” Še en nepogrešljiv tržaški stavek. V prevodu: “Navsezadnje se tukaj dobro počutim.”
PETER VERČ
