“Desa je napisala za crknit smešno knjigo”

Glavno vlogo v komediji o težkih odločitvah igra Janja Majzelj, poleg nje pa igrajo še Gregor Zorc, Pia Zemljič in mnogi drugi. Za Barbaro Zemljič, s katero smo se pogovarjali, je to prvi celovečerec.

> Roman Panika je bil objavljen leta 2003. Kdaj ste ga začeli prirejati za film? Koliko časa je trajal ta proces?

“Novembra 2011 sem začela pisati scenarij, film pa smo končali julija 2013. Časa je bilo malo, delo je bilo intenzivno.”

> Ste ne samo režiserka, temveč tudi scenaristka filma. Ste se pogovarjali glede scenarija z Deso Muck, se je hotela vmešati v scenaristično delo?

“Z Deso se o scenariju nisva pogovarjali. Napisala je za crknit duhovito knjigo. RTV Slovenija je odkupila avtorske pravice in želela, da po knjigi napišem scenarij znotraj žanra romantične komedije, in tega sem se lotila s spoštovanjem, z znanjem in s humorjem, ki ga premorem. Menim, da je to, da nisem avtorica originalne zgodbe, prineslo drugačna plastenja, tako sem sploh zmogla spisati scenarij v borih štirih mesecih, saj so bili nastavki zanj odlični. Sem jo pa poklicala v času priprav, ker sem želela, da nastopi v filmu. Njeno mnenje veliko pomeni. O filmu je rekla: “Avtorji vedno gledamo izdelke, narejene po svojih delih, s sovraštvom in krvavečim srcem. A pri Paniki mi to ni uspelo. Celo zabavala sem se. Majzi je smešna in ganljiva za crknit!”

> Koliko ste zgodbo aktualizirali? Knjiga črpa velik del humorja iz opisov, ste za film bolj iskali situacijski humor ali ...?

“ Pisanje scenarija po romanu zahteva strnjeno scenaristično strukturo, aktivne like, krčenje števila lokacij in likov, žanrsko pa plastenje več tipov humorja. Glede na izjemno karakterizacijo likov sem imela več težav s tem, kaj vreči ven, da ne presežem dolžine stotih minut, ter s tem, kako ostati v žanru romantične komedije glede na dramatični prelom, ki ga knjiga ponuja.”

> Je bilo težavno najti glavno igralko?

“ Ne. Čeprav sem imela avdicijo, sem imela Janjo Majzelj v mislih ves čas pisanja scenarija, kasneje se je izkazalo, da Desa tudi.”

> Do zdaj smo vas poznali predvsem kot scenaristko in režiserko kratkih filmov. Tole je prvi režijski celovečerec. Bi po tej izkušnji presedlali nazaj na kratke filme ali se jih raje ne bi več dotaknili?

“Po Paniki sem napisala in režirala še kratek film Pravica ljubiti. Rada režiram igrane filme. Kratke, celovečerne, kakršnokoli možnost pač dobim.”

> Kakšen bi bil popoln naslednji filmski projekt in kateri so filmi, po katerih se zgledujete? Malo za šalo - bi se tu vmes, glede na podobno tematiko, znašel tudi Dnevnik Bridget Jones ? Poskušam se spomniti, kdo bi bil slovenski gospod Darcy, a nisem prepričan ...

“Popoln filmski projekt bi vseboval dovolj časa za pisanje in razvoj scenarija, kreativno podporo in svobodo ter zadosten proračun za profesionalno izvedbo. Zgledujem se po iskrenih filmih ne glede na žanr. Zadnji, ki me je ganil, je About time. Ne vidim potrebe po tem, da bi v slovenskih filmskih razmerah poskušali poustvariti filmsko uspešnico, kot je Dnevnik Bridget Jones. Se mi zdi, da celotna slovenska filmska produkcija nima toliko financ, kot so ga vložili ustvarjalci samo v promocijo tega filma. In pri filmu denar žal šteje, vidi se, če ga ni dovolj. Tudi Darcy bi se sicer našel in ne samo eden.”

> Zgodba v Paniki se ukvarja z žensko srednjih let, ki išče novo življenje. Ali ste delali film z mislijo, da bi koga spodbudili k pogovoru in bolj samoironičnemu pogledu na lastne težave?

“Menim, da žlahtni humor ni plitek in v sebi razstira težo in globino stisk resničnega življenja. Moja želja je bila nakazati tudi na rešitve, sploh ker je pri romantičnih komedijah konec ponavadi srečen ali odprt.”

> Vas pred premiero daje panika?

“Vedno.”

PETER ZUPANC