“Glavna tema filma je iskanje svobode”

Njegov drugi celovečerec, Dvojina, je bil lansiran v mednarodno javnost, še preden smo ga videli pri nas - in takoj je bil nominiran za East of West nagrado na velikem filmskem festivalu v Karlovyh Varyh. (Nagrade ni dobil, a hej, že priti med nominirance A festivala ni mačji kašelj.) V zgodbi o naključnem srečanju dveh deklet igrata Nina Rakovec ter Mia Jexen, poleg njiju pa še Nataša Barbara Gračner, Jure Henigman, Matjaž Tribušon in drugi.

> Dvojina je film o tem, kako “... se vsi ljudje, ne glede na okoliščine v življenju, vedno borijo za preživetje svoje ljubezenske zgodbe”. Kako to, da ravno ljubezenska zgodba dveh deklet? Ali pričakujete dvigovanje prahu domačh nasprotnikov istospolnosti?

“ Ne pričakujem tega, ker slovenski film redko pride v ospredje tako silovito, da bi to imelo kakršenkoli družbeni vpliv. To jesen bo imel s tem več težav Goran s filmom Čefurji Raus! Sem pa dodal svoj kamenček v mozaik strpnosti, vsaj upam.”

> Dvojina je nekaj, kar slovenščina pozna - le malo drugih jezikov jo je še ohranilo. Naslov poudarja, da spol ni tisto, kar je glavna tema filma - temveč sobivanje?

“ Tako nekako, ja. Idealni jezik imamo za tak naslov. Seveda bo bistveno šlo mimo mednarodnih gledalcev, ampak zgodba v filmu je zelo univerzalna, določne specifike pa so zelo slovenske, kar se mi zdi lepo. Glavna tema filma je zame osebno sicer svoboda in iskanje le te, borba zanjo.”

> Če bi vas mučili in bi morali izbrati enega od slednjih filmov o ljubezni kot najboljšega - Cameronov Titanic , Hanekejev Ljubezen ( Amour ) ali Linklaterjeva Sunrise trilogija ?

“ Cameronov Titanik ni film, do katerega bi se vračal. Takrat, kot mulcu, mi je bil sicer čisto všeč, ampak ne verjamem, da mi ima še kaj povedati. Glede ostalih dveh (oziroma štirih) pa je tako, da gre za neprimerljive filme. Sunrise je zelo čvekav, Ljubezen zelo tih film. Bi bilo pa morda zanimivo gledati zadnje dneve likov iz Before Sunrise ter prve dneve ljubezni iz Ljubezni - morda sploh ne bi dobili tako različih filmov od teh, ki jih že imamo :) So mi pa izjemno ljubi filmi, brez dvoma. Sam bi kot enega bolj nenavadnih ljubezenskih filmov izpostavil še korejskega Oasis, pa seveda Brief Encounter Davida Leana, prvenec Roya Anderssona Švedska ljubezenska zgodba (A Sweddish Love Story) ter, se ne zafrkavam, Notting Hill, ki je moj “guilty pleasure” film. Ne morem pa mimo mojstrske Gore Brokeback (Brokeback Mountain), ki te, če si vsaj malo čoveka, čisto zlomi.”

> Ste koscenarist ter režiser, torej je možno reči, da je film popolnoma vaš - kateri del filmanja vam je najtežji, kateri najlažji?

“Vsak ima svojo dinamiko. Snemanje je gotovo najbolj naporno, ker ponavadi poteka ob nemogočih urah in moraš krotiti še celotno filmsko ekipo, medtem ko si pri scenaristiki sam oziroma, kot v primeru Dvojine, skupaj z Janezom Lapajnetom. Je pa izjemno zanimiv proces tudi montaža, ki je velikokrat v intervjujih spregledana, gre pa za zelo, zelo pomemben del ustvarjanja filma. V montaži pride do najlepših trenutkov, ko začne film harmonizirati in mu dodajaš trenutke, za katere prej sploh nisi vedel, da obstajajo. Kadri začnejo komunicirati med sabo, kakšen prizor obrneš na glavo, preizkušaš stvari… super je.”

> Scenarij je pisal tudi Janez Lapajne - izredno subtilen opazovalec odnosov in obenem izreden režiser glede dela z igralci. Ste uporabili njegove metode oziroma kako delate z igralci - vprašanje se mi zdi zanimivo še posebej glede na to, da se v vašem filmu nahaja tujka?

“ Ja, če kdo, me je Janez naučil nekaj bistvenih stvari dela z igralci. Potem seveda razviješ svoj slog oziroma sistem, ampak bistvo imava podobno - predvsem se rada pogovarjava o liku z igralcem. Ko si enkrat na snemanju, morajo stvari potekati efektivno in takrat nimam rad bluzenja, ne iz moje, ne z igralčeve strani. Pred snemanjem samim pa je čas za pogovor, za raziskovanje. Rad imam igralca, ki mi zastavlja vprašanja o liku, saj on sam najbolje ve, kaj ga tare, kje nima odgovorov.

Glede dela s tujko pa je tako, da so bistvene stvari univerzalne in kot take jih senzibilen igralec iz kateregakoli dela sveta spravi na platno, tako ali drugače.

Se pa včasih iz vsega tega dela z igralci dela mit - v filmu je igral tudi Tilen Lapajne, Lapajnetov sin, ki je star osem let in je naredil krasno vlogo - potreboval je le jasna navodila in ni ga zanimala kamera, objektiv in kam je obrnjena luč - kot vse prevečkrat zanima nekatere igralce. Če je igralec dober in naredi domačo nalogo ter razume vlogo, ga ti lepo nežno vodiš po poti in vse štima - taka je recimo Nina Rakovec. Tudi veliki mojstri ne komplicirajo prav dosti, za Von Trierja je eden njegovih igralcev rekel, da se ponavadi le dere Glasneje! oziroma Tiše!, Ang Lee pa je Heathu Ledgerju in Jacku Gylenhaalu po koncu prizora, s katerim igralsko ni bil zadovoljen, rekel le: “Vsaj svetloba je bila lepa.” Zato sem tudi previden pri izbiri igralcev in se pri ponavljam - če najdem nekoga, ki mi ustreza, bom to maksimalno izkoristil.”

> Dvojina je vaša ljubezenska zgodba. Zdaj, ko ste jo spravili iz sistema, kateri bi bil naslednji popolni film - še ena, a drugača ljubezenska zgodba, ali ... ?

“Kaj pa vem … še razmišljam. Ampak delam na tem, ker me to najbolj v življenju zanima. Vse ostalo lahko počaka.”

PETER ZUPANC

Nejc GazvodaDarko Herič