“Na snemanju smo z vsemi na ti”

Zdaj je pred nami Gremo mi po svoje 2 - nadaljevanje taborniške sage, ki vsebuje Štajerce, evropsko inšpekcijo in seveda ljubezen ... V kinih od 7. novembra.

Ko ste pred leti snemali Jebiga, ste si že predstavljali, da boste nekoč postali tako pomemben režiser mladinskega filma?

“Ne, nisem. Ne vidim v prihodnost.”

Glede na to, da so junaki serije Gremo mi po svoje taborniki, ste verjetno videli taborniško Kraljestvo vzhajajoče lune (Moonrise Kingdom) Wesa Andersona. Kaj menite o njem?

“Omenjeni film je nastal kasneje kot Gremo mi po svoje, namenoma si ga nisem ogledal, da ne bi slučajno ali podzavestno vplival na moje snovanje dvojke. Menda je dober film. In če ga že omenjava … vesel bi bil desetine njegovega proračuna za katerega od mojih bodočih projektov.”

Bi dovolili svojim junakom odrasti in bi z njimi posneli Slovensko pito namesto Ameriške pite (American Pie)?

“Junaki odrastejo brez dovoljenja in tako je tudi prav. American Pie je naslov s pomenljivim podpomenom, ki ga Slovenska pita seveda ne bi imela.”

Ali to pomeni, da medtem ko pišete scenarij, ne gledate tujih filmov? Kaj vpliva na vas? In ne morem se upreti, da ne bi vprašal, kako oblikujete scene. Morda kakor Quentin Tarantino poslušate glasbo, medtem ko pišete scenarij?

“Medtem ko pišem, vsekakor ne gledam filmov, ker ta zadnja faza pred oddajo scenarija traja kakšnih štirinajst silno intenzivnih dni v osami. Spanje, pisanje, kratek sprehod, pisanje, spanje, še k hrani se moram prisiliti. Filmi torej avtomatsko odpadejo. O vplivih pa: mnogi režiserji so vplivali name, na primer Kurosava, Fellini, De Sica, Kubrick, morda najbolj Robert Altman s svojimi mozaičnimi filmi z mnogimi junaki. Nikoli pa se po nikomer nisem zgledoval, vsaj ne zavestno. Me pa mnogi navdihujejo, režiserji, igralci, a tudi drugi umetniki. Zelo pogosto me v akcijo spravi kakšen intervju s kom pametnim ali anekdota ali usoda znanca z ulice. Glasbe med pisanjem običajno ne poslušam, ker me ponavadi preveč pritegne in s tem upočasni.”

Ali tedaj, ko snemate taborniške prigode, dovolite neresnosti oziroma kako zelo na kratko držite svoje tabornike? Kako vam mladina na snemanju reče?

“Snemanje je zelo resno in vnaprej organizirano celodnevno in nekajtedensko delo, ki neresnost izključuje. To seveda ne pomeni, da se ne zafrkavamo, šalimo, da se ne režimo lastnim spodrsljajem in podobno. To nas sprošča in povezuje, sploh v negotovih trenutkih, ko vreme kaže slabo in se naš snemalni čas izteka. Vsi sodelavci, tudi otroci, me kličejo Miha in smo na ti.”

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi dobili Gremo mi po svoje 3?

“Morda bi se lotil tretjega dela, če bi dobil direktno povabilo oziroma naročilo, kar se ne bo zgodilo, saj pri nas filmi nastajajo z javnimi sredstvi, torej preko razpisov. Osebno bi se kot režiser rad obrnil še v kakšno drugo smer, čeprav mislim ostati nekje v polju komedije.”

PETER ZUPANC