“Vedno, ko delam, delam za občinstvo ...”

“Človek mora biti odprt za priložnosti, moraš biti odprt, da se ti sploh ponudijo,” pove Nešo Nenad Tokalić. “Ker če sam nočeš, da bi se ti kaj zgodilo, se ti tudi ne bo. Ko pa si nekaj časa v poslu, kot sem sam, pa ne gre več samo za željo, temveč tudi potrebo, neke vrste hrano.” Vedno pa je tudi pripravljen na kakšno potegavščino, seveda v pozitivnem smislu, tako na odru kot v zasebnem življenju. “Igralci vedno govorimo, da moramo biti na odru malo poredni, si malo bolj upati. Danes pa je tudi čas takšen, da moraš biti malo poreden, se ve, v pozitivnem smislu, da nisi samo priden, da se lahko približaš nekemu svojemu novemu cilju, nekemu projektu, ki bo po tvojih pričakovanjih oz. imel želeno barvo, če se izrazim malo slikovito.” Nešo pa je tudi zelo razumevajoč, v dialogu vedno rad posluša, ni mu pomembno samo lastno mnenje, še posebej ceni mnenje ljudi, ki ga obkrožajo, ki sestavljajo njegov socialni krog. V vsakem pogledu pa se bo postavil za svoje mnenje, ko gre za stvar, za katero je odgovoren, vendar ne na agresiven način.

Nešo je zadovoljen, srečen in uspešen človek, kar zadeva uspeh. Premor, ki ga je imel v svoji karieri - trajal je tri leta, ponovno se je na igralski oder začel vračati konec leta 2011, dokončno pa s premiero Kristus iz bradavičk v Narodnem domu Maribor februarja 2012 pod režisersko taktirko Sama M. Strelca -, bi privoščil vsakemu. Leto 2011 si bo še posebej zapomnil, saj ga je vrnilo k igranju, ker kot sam pravi, ko si enkrat na odru, si vselej na odru. Med posameznimi premierami mu je dobesedno zmanjkalo kisika, v petek je, denimo, odigral premierno predstavo, že v ponedeljek pa je začel vaje za novo predstavo. V nekem obdobju je bilo izjemno naporno, odigrati dvanajst premier na leto in ostati v kondiciji, zato se je tudi zgodilo, kar se je. Treba se je bilo spočiti, pri tem pa si ne zapreti nobenih vrat. V bistvu je odšel, da v sebi ne bi ubil umetnosti. Samo M. Strelec ga je vrnil k igranju, ker se je zavedal vseh njegovih potencialov, nadarjenosti, ker ni mogel gledati, da tako talentiran igralec, kot je Nešo, ni na odru, ki je njegov svet. Povedal mu je, da ima nekaj zanj, če se bo izkazalo, da je to prava predstava, jo bosta skupaj postavila na oder. Predstavo Kristus iz bradavičk, ki je zelo posebna predstava, še danes igra. V gledališče se je vrnil kot svobodnjak, želi pa se vrniti v SNG Maribor, ki je njegovo matično gledališče, kjer trenutno še nastopa kot gostujoči igralec.

Premor za “kisik” se je hitro obrestoval

V zelo kratkem času po premoru se je polno vrnil na oder, saj so ponudbe pričele kar deževati, kot da vmes sploh ne bi zapustil odra. Kmalu ga je poklical Damir Zlatar Frey, odigral je glavno žensko vlogo v predstavi Sen kresne noči, potem se je zgodil Safari Tour Maribor, ki je prav tako zelo uspešna predstava, ki je imela že petdeset ponovitev. Potem je prišlo povabilo Branka Djurića za glavni lik v TV-nadaljevanki Čista desetka. Z veseljem se je odzval, četudi pred tem ni bil najbolj navdušen nad televizijo in filmom. “Rekel sem si, da grem, z Djurićem sem se sicer že prej poznal, s to ponudbo pa sem dobil priložnost, da ga še bolje spoznam, kar je bila tudi moja želja.” V nadaljevanki sta bila glavna dva Ptujčana, ob Nešu še Urška Vučak, kar pa se ni zgodilo po naključju, tudi ni bilo načrtovano. Tako za njegovo vlogo kot Urškino se je potegovalo več igralcev. Nešo se je avdicije udeležil proti koncu. Nadaljevanka je uspešno tekla dve sezoni, gledalce so večkrat iskreno nasmejali do solz. Snemanje je bilo naporno, trajalo je dvanajst ur dnevno z enournim odmorom za kosilo, vstati je bilo treba ob štirih zjutraj, da si bil ob šestih v Ljubljani, v maski. V bistvu je bila ta nadaljevanka neke vrste izlet v neznano, vsaj na začetku, saj še ni imel pravih izkušenj s kamero, zato ga je skrbelo, ali bo s svojo igro izpolnil pričakovanja. Pokazalo se je, da je bila bojazen odveč, saj je bilo že od začetka tako, kot mora biti, vse je teklo gladko. Nadaljevanka je osvojila gledalce, po gledanosti je bila celo pred uveljavljenim Tednikom, ki gledalce vabi pred TV-ekrane že nekaj desetletij. Zdaj, ko ni več snemanj, pogreša kamero, ta način dela.

Mirko Car bo še živel ...

Čisto mogoče pa je, da bo glavni lik iz nadaljevanke dobil nadaljevanje v neki drugi obliki, najbliže je monodrama o tem, kako Mirko Car ljudi uči biznisa. Nešu je bilo lika zelo žal, da ne bi živel dlje, naredil ga je, do konca pa ga ni razigral, ko so nadaljevanko ukinili. Komedija mu je tudi sicer kot žanr sicer najbolj blizu, četudi je najtežja. Nasploh pa mu je najtežje tudi najbližje. Blizu so mu tudi drame, če so dovolj dobre, inteligentno napisane in dobro narejene. “Ko se ljudje od srca nasmejijo, ko od njih dobiš odličen odziv, si kot igralec zadovoljen. Pri komediji je ta odziv lahko viden, ker gre za direkten odziv. Pri drami, ko igraš nekaj resnega, pa je občinstvo več ali manj v tišini in aplavz vsega ne pove. Vedno, ko delam, delam za občinstvo, ne zase ali za kritiko. Občinstvo je tisto, ki plača vstopnico, zato ima pravico, da od mene dobi najboljše, kar lahko dam v tistem trenutku. Ko stopiš na oder, pred kamero, pozabiš na slab dan, na slabe trenutke pred tem. Tako si tudi želi, da bi bilo v ospredju medijev več dobrih stvari, zdaj se kažejo samo slabe. Danes je tako tragedija, če ni žrtev, ker novinarji nimajo snovi za spektakularno poročanje.” S temi problemi se Nešo tudi sooča kot novinar v svoji najnovejši predstavi. "Preko svinjarij vodi tudi pot do Pulitzerjeve nagrade, to so dejstva, pred katerimi si ne smemo zatiskati oči.“

Nadaljevanka Čista desetka mu je odprla neke nove poti, kot kaže tudi v svet filma, preko Sarajeva tudi čez lužo. Več o tem bo lahko povedal naslednje leto, ko naj bi se vse skupaj še bolj odvilo. Upa, da bo v to agencijo, ki naj bi ga vodila na avdicije, sprejet. “Mislim, da imam možnosti, da sem dovolj talentiran in pogumen, da če bi dobil priložnost za dobro avdicijo, da bi mi lahko uspelo. Moraš pa imeti srečo. Lahko si dober, lahko si pravi, moraš pa imeti srečo, da te prepoznajo v tej množici. Še vedno pa si želim delati tudi doma, na območju nekdanje skupne države, tako na televiziji kot filmu,” pove Nešo, ki je trenutno angažiran v SNG drami Maribor, v predstavi Nema poroka, ki jo je premierno odigral 6. decembra.

Za leto konja po kitajskem horoskopu, leto 2014, ima Nešo več želez v ognju, nekaj tudi v povezavi s ptujskimi igralci, ki zažigajo na slovenski kulturni sceni, od Tadeja Toša naprej, ne pa na Ptuju, kot bi lahko, če bi se lokalni veljaki pred leti raje odločili za zaposlitev profesionalnih igralcev namesto za atletsko stezo. Z velikim veseljem bi zaigral v filmu tipa Ironman 4, kot balkonski Ironman. To je božična želja. Rad bi v živo videl, kako dela mašinerija pri takem filmu. Kot igralec pa si želi, da bi svoje delo opravljal čim bolj srčno in polno, še bolj kot doslej.

Glasba - še vedno pomemben del njegovega ustvarjanja

V njegovem življenju pa ima glasba še vedno posebno mesto. Zelo je ponosen na glasbeni studio v prostorih Narodnega doma na Ptuju, ki je kulturna oaza Ptuja, kjer lastno produkcijo ustvarjajo odlični mladi glasbeniki, med njimi tudi Tadej Kampl, na katere je zelo ponosen. V studio prihajajo znani slovenski glasbeniki, Maja Keuc, Marko Črnčec, znani afriški glasbeniki, Indijci, Američani. Škoda, da mesto nima zanimanja za njihov studio, zelo so bili razočarani, ker jih nihče ni poiskal, ko je nastajal novi spot o Ptuju. Nešo je prepričan, da bi kot Ptujčan lahko več naredil za najstarejše slovensko mesto. Tudi ptujsko glasbeno dogajanje, festivalsko poletje, ostaja brez njegovega deleža in deleža vseh eminentnih glasbenikov, ki se obrnejo v glasbenem studiu v Narodnem domu. Ptuj je odlično mesto za organizacijo jazz festivala.

Čas, v katerem živimo in delamo, ni prijazen do nikogar, tako tudi ne do igralcev. Nešo pove, da je v teh časih treba zagrabiti za vsako delo. Zato tudi ni odklonil povabila za snemanje TV-reklame, tudi to je delo, ki ga prej ni delal. Kriza je močno načela kulturo. To se pozna na vsakem koraku, na budžetu za sceno, kostume. V vsej Sloveniji je poklicno aktivnih samo 350 igralcev, zelo ga boli to splošno spravljanje na javni sektor, katerega sestavni del so tudi sami, a jih je proti vsem drugim tako zelo malo, a so tako zelo potrebni. “Igralci smo potrebni za kulturno vez, za kulturno izobrazbo samega naroda. Če zapreš gledališče, imaš prvovrstni kulturni škandal,” poudari. To se ne sme zgoditi. “Ne vem, zakaj ljudje mislijo, da se v gledališču na takšen ali drugačen način zapravlja veliko denarja. Nas je zelo malo, ne moremo pa praktično nič narediti, ker tudi nimamo močnega sindikata oz. ga sploh nimamo. Imamo sicer Združenje dramskih umetnikov Slovenije, ki pa ni sindikat. Ker nas je tako malo, smo na nek način 'ogrožena vrsta', ker se za nas ne skrbi tako, kot bi se moralo glede na vlogo, ki jo imamo v narodovi zavesti. Naše plače so resnično male. Mladi igralec ima skoraj minimalno plačo, ima pa akademsko izobrazbo. Dimnikar ima večjo urno postavko kot dramski igralec. Pa to nikogar ne skrbi.”

MAJDA GOZNIK

Crtomir Goznik

Crtomir Goznik