75 minut brez recesije

Svoj sproščen, temperamenten in radoveden primorski značaj spretno vnaša v dinamične sobotne popoldneve na naši nacionalni televiziji in gledalce razveseljuje z zanimivimi temami ter intervjuji.

Tudi radio kot medij mu ni tuj. Po začetkih na Radiu Cerkno in nadaljevanju na Radiu Koper ga sedaj lahko poslušate tudi na Valu 202.

> Kdaj in kako vas je pot zanesla v medije, natančneje na radio in televizijo?

“Tega je zdaj že kar nekaj let. Ko sem končal prvi letnik gimnazije, sem ugotovil, da bi bilo poleti fino nekaj malega zaslužiti. Zato sem šel na takratni Radio Cerkno vprašat, če morda potrebujejo kakšnega radijskega voditelja. Rekli so, da je vsaka nova moč dobrodošla. Preizkusili so me in bili zadovoljni. Nisem vedel, da me bo radio tako zasvojil. Tri leta - do konca gimnazije - sem tako ostal na Radiu Cerkno, po poletni praksi na Radiu Koper pa sem začel z delom na Valu 202. To je bilo pred skoraj desetimi leti. Zdaj bi lahko rekel, da sem že tako rekoč star radijski maček, kajne? Televizija je prišla sočasno z delom na Radiu Koper - takrat sem se preizkušal v vodenju oddaje Študentska, a to ni bil tisti pravi televizijski adrenalin, ki ga občutim danes vsako soboto znova.”

> Torej pri vas deluje močneje televizijski kot pa radijski adrenalin?

“Trenutno da. Če bi me pred kakšnima dvema letoma vprašali, ali bi raje izbral televizijo ali radio, bi se brez pomisleka odločil za radio. Danes se ne bi mogel odločiti. Radio ima v primerjavi s televizijo vseeno poseben čar, delo je veliko bolj intimno, z vidika priprav tudi manj stresno; nobene maske, kadriranja, luči, izbire oblačil. A radio je pri meni trenutno na stranskem tiru, na Valu 202 vodim jutranji program samo enkrat tedensko. Vendar z vso resnostjo in spoštljivostjo do tega medija, tako kot prej. Le bolj poredko.”

> Prihajate iz Cerknega, kjer je jezik zaznamovan s kar močnim in značilnim dialektom. Kako ste ga odpravili za potrebe dela na nacionalnem radiu in televiziji?

“Prav ste ugotovili! Ko v službi govorim po telefonu s prijatelji iz mojih domačih koncev, se mi vsi smejijo. Jaz sem ob tem užaljen, sodelavke pa pravijo, da je simpatično. Nikoli nisem imel pretiranih težav, ko je bilo treba preklopiti na zborno izreko. Vedno sem imel izjemno rad slovenščino, že v srednji šoli, kjer ta predmet običajno ni med najbolj priljubljenimi. Seveda sem ob prihodu na Val 202 šel čez obvezno šolanje pri Ajdi Kalan, ki je prava mojstrica pravilnega govora in je tudi pri meni opravila izjemno delo. Čeprav se mi je na začetku zdelo, da tega jaz pač ne potrebujem (smeh).”

> Vaše osrednje delo je sedaj vodenje Sobotnega popoldneva. Kako med tednom potekajo priprave na oddajo?

“Priprave na tako oddajo potekajo pravzaprav vedno in povsod. Zvečer pred spanjem, v sanjah, na poti v službo, v kinu … Vedno razmišljam, koga bi povabili, kaj bi lahko naredili drugače in za gledalce bolj privlačno. Sicer pa ob ponedeljkih novinarjem razdelimo delo, ki ga morajo opraviti na terenu: posneti prispevke, ki so vezani bodisi na naše goste bodisi so to redne rubrike v okviru oddaje. Potem pa ves teden sestavljam scenarij, obračam, berem tako imenovane researche o gostih, pripravljam vprašanja in se posvetujem z režiserko. Ob petkih pa, pozno popoldne, z urednikom Aleksandrom Radićem premeljeva vse, kar sem obrnil, še kaj popraviva. To, če je le mogoče, počneva na Petkovšku (smeh).”

> Koga pa navadno vabite v goste in kateri dogodki so zanimivi prav za Sobotno popoldne?

“Želimo pripraviti predvsem sproščene sobotne popoldneve. Nezatežene. Take, ki jih lahko gledalci spremljajo, tudi če zraven likajo ali pa pripravljajo večerjo. Da vsaj za tistih 75 minut pozabijo na recesijo, falcon, drag bencin in TEŠ6. Prizadevamo si, da so gostje tisti hip vsaj kolikor toliko aktualni - če so to glasbeniki, da imajo ravno tedaj kakšno novo skladbo, pisatelji novo knjigo in športniki izjemen uspeh. Vabimo goste, ki jih gledalci radi vidijo in slišijo, se z njimi morda celo poistovetijo.”

> Že nekaj mesecev vodite sami oddajo. Se je za vas ob tem kaj spremenilo? Pogrešate vodenje v paru?

“Sprva sem se nekoliko ustrašil. Nisem bil čisto prepričan, ali bom zmogel. No, na koncu se je izkazalo, da je po svoje tak način vodenja celo lažji. Točno namreč veš, kaj in kdaj boš vprašal, vse imaš pod nadzorom in ni ti treba biti pozoren na to, kaj bo rekel tvoj voditeljski partner. Je pa res, da ni nikogar, ki bi te rešil iz zoprne situacije. Sem in tja se mi na primer zgodi 'blackout', luknja, ko ne vem, kaj sem hotel reči, ko imam popolnoma prazno glavo, in takrat se moram rešiti sam.”

> Imate kak poseben ritual pred ali po oddaji? Za sprostitev, koncentracijo morda?

“Nič posebnega. Kar se tega tiče, sem precej dolgočasen. Nekaj minut pred oddajo vedno za kratek čas izginem iz studia, še enkrat preletim scenarij in potem - akcija. Predvsem vsi, s katerimi se družim zasebno, vedo, da me ta dan ne smejo spraviti v slabo voljo. Zato so naše sobotne dopoldanske kave večinoma v znamenju lahkotnih tem. Nobene politike, okrog katere se sicer pogosto krešejo mnenja. Po oddaji pa, seveda, steklenica piva ali dve (smeh).”

> Se pogosto vračate domov na Primorsko? Kaj s Cerkljanskega najbolj pogrešate v prestolnici?

“Lepo, da ste rekli na Primorsko. Vsake toliko časa se mi zgodi kakšen mini prepir s kom, ki trdi, da smo Gorenjci. Ali pa Notranjci. Samo Primorci ne! No, naj Cerkljani ne bodo užaljeni, ampak prestolnica mi ustreza takšna, kot je. Včasih bi bil vesel tistega svežega zraka, ki je v Cerknem absolutno boljši, in se ga, ko sem tam, naužijem za naprej in za nazaj. Pa kakšna mamina kuhinja bi občasno prišla prav. Ampak ko se mi tega zahoče, se pač usedem v avto in oddrvim domov. Saj smo vendar v Sloveniji, kjer so razdalje z lahkoto premagljive.”

> RTV Slovenija je v zadnjem času ponudila kar nekaj novih ali licenčnih oddaj. Kaj menite o tovrstnih projektih naše nacionalke?

“Nič nimam proti, če tudi nacionalna televizija kupi licenčni šov, vendar le, če gre za preverjeno zadevo na nivoju, ki se prilega nacionalni TV hiši. Ne predstavljam si, da bi pri nas predvajali oddajo Big Brother ali podobne neumnosti in potem od gledalcev za njihove telefonske glasove vlekli nerazumne vsote denarja. Nam je pa veliki met gotovo uspel z oddajo Misija Evrovizija. Ta je sicer v posameznih delih morda spominjala na nekatere licenčne pevske šove, a so jo voditelj, komisija in vedno nove ideje ustvarjalcev naredile povsem samosvojo.”

> V vlogi voditelja katere od teh oddaj bi se najraje videli tudi sami?

“Za zdaj najbolj uživam v oddaji, ki jo trenutno ustvarjam. Če bi želel spremembo, bi želel delati oddajo, ki bi jo ustvaril sam s svojimi sodelavci. Pogrešam dobro večerno ali poznovečerno pogovorno oddajo. V bistvu – to kar delam zdaj, bi v nekoliko spremenjeni različici počel zvečer, seveda na novi scenografiji in veliko bolj glamurozno. In brez kuhanja.”

> Pa boste lahko to svojo željo komu od vodilnih na televiziji zaupali, da se vam bo potem tudi izpolnila?

“Morda bodo prebrali ta intervju.”

> Spremljate morda tudi druge podobne oddaje na nacionalnih ali komercialnih televizijah sosednjih držav? Morda italijanskih ali avstrijskih? Kakšne so razlike v pripravi in vodenju tovrstnih oddaj pri nas in v tujini?

“Da, večinoma italijanske komercialne postaje. Ravno zadnjič sem sicer bolj po sili razmer gledal finale italijanske oddaje Grande Fratello, veliki brat, opazoval scenografijo in sproščenost ter odprtost ljudi, ki se tam pojavijo pred kamero. Še bolj navdušen pa sem bil nad italijanskim nekakšnim šovom talentov z imenom Amici. Tam nastopajo zares pravi talenti. Scenografija je taka, da bi se, ko pomislim na svojo, najraje razjokal. Med občinstvom je več sto ljudi, nastopajoči so sproščeni, če komu odpove slušalka, mu jo tehnik med nastopom preprosto zamenja, režiser pa to z veseljem pokaže. Jasno je, da te oddaje pripravlja bistveno več ljudi kot pri nas, verjetno so za to tudi drugače motivirani. In še nekaj je. In to je najbolj pomembno – tam, vsaj tako se zdi, je denar najmanjši problem.”

> Kam vas sedaj vodi poslovna pot, so na vidiku že kake novosti ali spremembe?

“Za enkrat potujemo po ustaljenih tirnicah. Spremembe lahko pričakujete z začetkom nove sezone, jeseni. A o tem kdaj drugič. Zasebna pot pa me trenutno vodi na krajši oddih v Dubrovnik, ki ga doslej še nisem obiskal. Pravzaprav, ravno zdaj, ko vaši bralci to berejo, verjetno uživam nekje na Stradunu (smeh).”

ANA CUKIJATI

Rok KuželRok Malek