Alfonso Cuaron: držite se
Skoraj katerikoli žanr imenujete, dramo ali ZF, komedijo ali fantastiko, režiser Alfonso Cuaron je bil zraven. In opravil dobro. A to ni vse.
Poleg tega je Cuaron režiser, ki zna povedati zgodbo, a jo obenem zmore kronati s kakšnim izjemnim tehnološkim posegom; kot je recimo dolg neprekinjen posnetek bojevanja iz filma Otroci človeštva (Children of Men). Cuaron je nenazadnje eden tistih režiserjev, ki je rad zraven tudi pri tistem dokončnem posegu, ki film lahko postavi na noge - ali pa ga podre - namreč montaži. Tisti, ki prisegajo na izjemne posnetke, jih bodo zagotovo našli v Cuaronovom zadnjem filmu Gravitacija (Gravity), ki se zdi sestavljen kot oda tovrstnim posnetkom.
Alfonso Cuaron je mehiški režiser, eden od treh prijateljev oziroma “amigosov” kina - druga dva sta Alejandro Gonzales Inarritu (Pasja ljubezen / Amorres Peros) in Guillermo del Toro (Ognjeni obroč / Pacific Rim). Cuaron je sicer tudi študiral psihologijo v Mexico Cityju. Rojen leta 1961 je prvi celovečerec zastavil pozno, pri tridesetih - leta 1991. Šlo je za seksi komedijo, imenovano Solo con tu pareja. Ta film po zgodbi ni bil tako zelo daleč od režiserjeve kasnejše uspešnice Jaz pa tebi mamo (I tu mama tambien), v kateri se mešajo ljubezen, prijateljstvo, bolezen, seksi scene in nedirekten socialno politični komentar. Jaz pa tebi mamo je bil predvajan na našem LIFFu v začetku tega tisočletja. Je film, ki je napovedal nadaljnjo subtilno kariero režiserja in obenem film, ki je v mednarodno slavo katapultiral sicer že prej znanega igralca Gaela Garcio Bernala.
Leta 2003 se je zgodil drugi veliki režiserjev skok. Posnel je tretji del v seriji filmov o velikem malem čarovniku Harryju Potterju - Harry Potter in jetnik iz Azkabana (Harry Potter and the Prisoner from Azkaban). Film je bil sprejet malce mešano. Puristični zaljubljenci v čarovniški svet ga niso marali, saj naj bi se preveč oddaljil od predloge. A resnici na ljubo je šlo, preprosto, za prvi film v seriji, ki je dejansko izgledal kot film - ki se je posvetil vizualnemu hipnotiziranju. Tudi zaradi tega je bil precej bolj grozljiv kot prejšnja dva dela. Lahko ste ga jemali resno.
Otroci človeštva (Children od Men) je film, posnet leta 2006, in to po romanu P. D. Jamesa. Enako kot Jaz pa tebi mamo je družbeno kritičen, le da mnogo manj lahkoten. Mnogi so filmu zamerili, da ne razjasni premnogih podrobnosti zgodbe - toda režiser se je temu nalašč izognil: Cuaron po lastnih besedah sovraži ekspozicijo. Po njegovem mnenju je film ujetnik naracije. Cuaron se temu zaporu želi izogniti tako, da ali ne razlaga ali pa tisoč informacij strpa v eno sliko, ki naj bi sprožila asociacije; pri njem tisto, kar vidimo, vedno prinaša plasti pomenov.
Zagotovo je res, da tudi Gravitacija (Gravity), Cuaronov zadnji film, ne skopari s temi idejami. Gre za film, ki so ga predvajali na zadnjem beneškem filmskem festivalu, kjer je dobil Future Film Festival Digital Award - torej v zelo prostem prevodu nagrado za kinematografijo. V filmu igrata nadvse znana hollywoodska obraza, George Clooney in Sandra Bullock, toda glavno vlogo imata (tudi) vesolje in način, kako je vesolje posneto. Film je bil deležen skoraj nedeljenega navdušenja kritikov. Po mnenju nekaterih je torej ne le najboljši film o vesolju, temveč tudi najboljši film glede na način uporabe 3D-tehnike.
V naših kinih ga boste lahko videli od 17. oktobra naprej.
PETER ZUPANC