Alma se spogleduje s soulom

Na domači glasbeni sceni nadaljuje svojo pevsko kariero. Nedavno je izdala skladbo Z mano greš, ki se spogleduje s čutnimi soul melodijami in plesnimi ritmi.

> Domača publika vas je podrobneje spoznala v televizijski oddaji X-Factor. S kakšnimi spomini se ozirate na tedanje čase?

Če sem povsem iskrena, se v svojih mislih kar velikokrat vračam v leto 2012, bolj natančno na naše ustvarjanje, druženje in zabavanje na odru X-Factorja. Celotna izkušnja je pustila lep pečat in priokus samemu nastajanju takih oddaj. Seveda je bilo zelo naporno, vendar za nas, ki to počnemo s srcem, ni bil problem. Takoj bi ponovila to izkušnjo, ki je bila zagotovo poučna. Naučili smo se, kako se tem stvarem streže - od glave do pet.

> V katerih preizkušnjah na odru ste se najbolj našli in zakaj?

Skušala sem vsako pesem interpretirati na svoj način. So mi pa v spominu najbolj ostale tri pesmi. In the arms of an angel, ker je bila edina, ki sem jo odpela ob živi spremljavi, kar imam najraje. Potem Poletna noč, ki je ena izmed lepših slovenskih pesmi nasploh, tako melodija kot besedilo. In moj zadnji nastop z rešilno pesmijo And I am telling you, kjer sem bila najbolj sproščena in popolnoma brez treme. To sem bila preprosto jaz.

> Veljali ste za favoritko, prišli ste do polfinala. Kako se je nato odvijalo vaše (glasbeno) življenje?

Po izpadu iz oddaje me je takoj poklical Dejan Radičevič, s katerim sva še pred poletnimi počitnicami posnela in izdala mojo prvo pesem Vsaka minuta. Po počitnicah sem nato pristala v studiu Damjana Pančurja, kjer smo skupaj z ekipo začeli ustvarjati moj drugi singel Sama v mestu. Besedilo sva napisala skupaj z bratom Urošem, za celoten aranžma in produkcijo pa je bil odgovoren Damjan. Po izdaji druge pesmi sem si vzela nekaj studijskega premora in sem se bolj posvetila živim nastopom, koncertiranju, ki je tudi moje najljubše početje. Imam precej veliko zasedbo - od pihalne (saksofona, trobente) do ritem sekcije (boben, klavir, kitara …).

> Kako doživljate glasbeno ustvarjanje?

Obožujem nastopanje pred publiko, pred ljudmi, ki čutijo mojo ljubezen do glasbe in ki uživajo ob tem, ko jim to ljubezen tudi sama ponujam. Na tej poti pa sem spoznala mojega sedanjega producenta Denisa Horvata, ki je v moje življenje vstopil le kot pianist. Tedaj sem uvidela ves njegov talent in osebo, ki gleda na glasbo z istega zornega kota kot jaz. Začela sva ustvarjati, se dogovarjati in nastala je moja tretja pesem Z mano greš. Za glasbo in produkcijo je poskrbel Denis, avtor besedila pa je Matevž Šalehar - Hamo, ki je na slovenski glasbeni sceni zame tudi velik navdih. Pesem je hkrati predpremiera prihajajočega albuma, ki bo izšel po poletnih počitnicah. Res je, da sem si vzela kar nekaj časa, vendar menim, da je glasbeno ustvarjanje proces, ki ga ne moreš izvajati na silo. Vse skupaj je odvisno od veliko različnih dejavnikov in šele ko je vse na svojem mestu, lahko res daš vse od sebe.

> Izid prvenca napovedujete po poletnih mesecih, torej ste sedaj osredotočeni na delo v studiu?

Tako je. Letošnje poletje bom preživela v studiu, kjer bomo svoje glave in možgane združili v eno ter tako upali na uspešen glasbeni podvig.

> Kdo vam tam še dela družbo in kako potekajo vaši ustvarjalni dnevi?

Najpomembnejši je tukaj zagotovo Denis. Imava vizijo, ki jo poskušava spremeniti v nekaj oprijemljivega. Seveda bova potrebovala veliko pomoči in mislim, da je najbolj pomembno ustvariti močno ekipo. Ta je trenutno še v nastajanju, zato vseh imen še ne morem izdati. Bodo pa prisotni pihalci (Miha Györek, Gregor Zver in Boris Majcen), ki so zelo pomemben del ekipe. Ekipa pa niso le glasbeniki. Pomaga nam Nina Mavrin, velika zahvala pa gre tudi moji družini, mami Tanji, očetu Srečku ter bratu Urošu, brez katerega mi ne bi uspelo stvari speljati do konca.

> Do sedaj ste izdali že nekaj skladb, ki se gibljejo v baladnih in soul vodah. Vam je ta žanr najljubši?

Definitivno moje srce spada v 50., 60. in v začetek 70. let prejšnjega stoletja, kjer je, meni osebno, nastajala najboljša glasba. V tej glasbi je bilo največ duše, največ ljubezni, največ čustev, ki jih sama čutim še zdaj, če si predvajam plošče na gramofonu ali pesmi poslušam na radiu. S skladbo Z mano greš smo se želeli približati tistim časom, ritmu Motowna, ki je bil v tistih letih nekaj najboljšega za celotno (takratno in sedanjo) glasbeno industrijo.

> Sodelujete tudi pri pripravi besedil za svoje pesmi, ki v ospredje postavljajo čustva. Navdih črpate iz svojega življenja?

Navdih črpam iz vsakodnevnih stvari in ni nujno, da so to samo moje osebne izkušnje.

> Katere načrte ste si še zadali za vašo glasbeno prihodnost?

Idej je veliko. Zagotovo je ena izmed mojih večjih želja, da bi posnela album s simfoničnim orkestrom. Med največje želje pa spada preizkušnja glasbenega sveta v tujini, natančneje v Ameriki. Vendar dajmo času čas. Znati moraš izkoristiti pravo priložnost, ko se ti ponudi. Je pa res, da včasih potrebuješ tudi nekaj sreče. ANA CUKIJATI