Ana že 20 let koraka po svoji poti
So fenomen, ki mu zlepa ne najdeš para: pevec in violinist Simon Avsec, kitarist Boštjan Požar, basist Peter Žnidaršič in bobnar Marko Doles, znanci ali celo prijatelji že od malih nog, v nespremenjeni zasedbi godejo že dve desetletji. Tako je, polnih dvajset let skrbijo za Ano Pupedan, prvo damo pivškega okraja, ki odšteva ure do slavnostnega sobotnega jubilejnega koncerta v domači dvorani Skala.
Kvartet, ki navdušuje tako z akustiko kakor z elektriko, kot rock bend in kot druščina ljudskih godcev, je družno nanizal albume Anje Pupedanjü (1995), Ante Prupagandni Balar (1998), nenaslovljenega (2002) in Na domači brjači (2010), pred petimi leti pa so ob 15-letnici Anine pesmi na velikem koncertu v Pivki interpretirali Vlado Kreslin, Peter Lovšin, Zoran Predin, Goga iz benda Zmelkoow, Jani Kovačič, Tinkara Kovač, Anika Horvat, Drago Mislej Mef, Slavko Ivančić, danes že pokojni Ivan Volarič Feo ...
Ob 20-letnici so fantje izdali koncertni CD/DVD s praznovanja 15-letnice in na oder iste dvorane v goste povabili Zmelkoow in Danila Kocjančiča s prijatelji.
Nekaj dni pred slavnostno soboto smo pot, ki jo je prehodila Ana Pupedan, preleteli s kitaristom Boštjanom Požarjem in bobnarjem Markom Dolesom.
> Kaj pravita, je bilo za Ano težjih minulih 20 let ali bo težjih prihodnjih 20 let?
Doles: “Po mojem bo težjih prihodnjih 20. Včasih smo z lahkoto špilali ...”
Požar: “... z leti pa vse teže prenašaš bremena. Ampak jih bomo še, tako ali drugače!”
> Kako pa prenašate drug drugega?
Doles: “Že dolgo smo skupaj, res, od osnovne šole, nekateri celo od vrtca. Boštjan in jaz skupaj igrava že od leta 1986, ko sva imela bend Insektus, zatem pa še Requiem, ki je nastal pred slavnejšim istoimenskim bendom. Simon in Peter pa sta kot dijaka gostinske šole v Izoli imela svoj bend, iz katerega sta v Ano prinesla pesmi Dočakal sem nov dan, Gledam v iluzijo in Resničen svet. Poleti 1992 smo se združili v en sam bend in se v prvih letih Ane Pupedan ogromno družili. Vsi štirje smo bili kot rit in srajca. Zdaj pa smo zaradi družinskih in drugih življenjskih obveznosti precej narazen. Tudi naša bivališča so bolj narazen. Manj tudi vadimo, pred rjo nas rešujejo koncerti. A kadar se dobimo, se mi zdi kot nekoč. Občutek imam, da nas intenzivno druženje, pa čeprav do njega pride redkeje, kar nekako pomlajuje.”
Požar: “Poleg tega smo najboljši, ko delamo drug z drugim. Na primer, Marko najboljše igra bobne, kadar jih igra v Ani Pupedan. Če bi enega od nas zamenjali, bi dobili čisto drugačen bend.”
> Ste imeli kakšno krizo? Je Ani kdaj grozil razpad?
Požar: “Dvakrat smo že razpadli, ha ha!”
Doles: “Ko smo leta 1998 snemali drugo ploščo, smo se v studiu tako skregali, da je bilo videti in slišati kot pravi razpad benda. Naš tonski tehnik Bojan Babić - Babo, v bistvu peti član Ane Pupedan, je prižgal snemalno napravo, tako da je 45-minutno razpadanje skupine posneto. Mogoče bo naša zadnja plošča prav ta posnetek: razpad skupine. A izkušnja je bila dragocena. Ko smo posnetek poslušali, smo slišali, kako reagiramo drug na drugega.”
> Zaradi česa ste se kregali?
Doles: “Najbrž zaradi kakšnih glasbenih detajlov, različnih konceptov, eden bi stvari naredil tako, drugi drugače ...”
Požar: “... eden bi godel na velikih odrih, drugi na majhnih, eden bi nastopal na več koncertih, drugi na manj, eden bi bil raje bolj slaven, drugi manj ...”
Doles: “Ko smo šli v Ameriko, nam pevca skoraj ni uspelo prepričati v to, na koncu pa smo se imeli krasno in naš basist si je v Clevelandu celo našel ženo.”
Požar: “Posebneži smo, ker štirje drug z drugim zdržimo že dvajset let. Že dva težko zdržita skupaj. Pri nas je tako: danes se lahko skregamo, že jutri bomo spet v redu.”
Doles: “Velikokrat nam sploh ni treba govoriti, da bi se razumeli. Tako dobro se poznamo.”
> Že 20 let godete isti. Koliko pa se je v tem času spremenilo občinstvo pod odrom?
Požar: “Generacije se menjujejo. Na primer: v Idriji je kar dolgo na naš koncert prihajala ista ekipa, videl si jih pod odrom, potem pa jih kar naenkrat ni bilo več. So šli, se poročili, si ustvarili družine in tako naprej, prišli so drugi, mi na odru pa ostajamo. No, nekaj modelov iz občinstva še vztraja z nami.”
> Se je v Sloveniji laže obdržati na koncertnem odru ali na radijski postaji?
Doles: “Kar zadeva nas, na odru. Ne morem reči, da so nas radijske postaje v teh 20 letih kdove kako čislale. Naša muzika v slovenski medijski prostor pronica počasi. Morda zaradi besedil, v katerih imamo tudi vulgarizme in podobno, morda zaradi produkcije, za katero skrbimo sami in zato mogoče ni na ravni radijske produkcije. Pač, nismo kakor drugi bendi, ki povečini zvenijo enako in jih pogosto ločiš samo po vokalistu. Zelo pomemben nam je zvok, ki je samo naš.”
Požar: “Alternativci smo, tudi če igramo Oči boje lavande. Pravijo, da alternativa ni stvar početja, ampak razmišljanja ...”
Doles: “... stanje duha!”
Požar: “Lahko igraš harmoniko, pa si alternativec.”
Doles: “Mogoče nas mainstream ni sprejel, ker svojo glasbo že od začetka ustvarjamo sami. Mainstream pa je industrija, ki temelji na daj-damu. Danes komercialnim televizijskim postajam moraš celo plačevati, da predvajajo tvoj videospot. Tak način dela nam je pod častjo!”
Požar: “Tako je, pod častjo mi je, da bi šel k njim in se jim udinjal.”
Doles: “Res ni fer. Novinarji bi morali najti bend, ne pa obratno. Mi ne bomo hodili k novinarju, mu dajali viski, se mu dobrikali ... Ampak tako deluje slovenska scena! Če je taka, nočemo biti zraven.”
> Glasbeni kolegi vas izjemno cenijo, kar so dokazali pred petimi leti, ko je v Pivko prišla vaše pesmi igrat smetana slovenske popularne glasbe.
Požar: “Zato bi bilo tokrat, ob 20-letnici, nesmiselno razmišljati o preseganju tega uspeha. Če bi se pravočasno lotili, bi nam morda celo uspelo, a raje spoštujemo, kar nam je uspelo, in gremo naprej po drugi poti. Ni nam treba napihovati svojega ega.”
Doles: “Pred petimi leti smo bili prijetno presenečeni tudi mi. Presenetili so nas tako glasbeni gosti kakor obiskovalci. Smo namreč taki, da zmeraj malo dvomimo vase. Zdi se nam, recimo, da smo v 20 letih imeli samo kakih deset res dobrih koncertov. Če po koncertu ugotovimo, da je bila ena od pesmi presežek, nam je to že dovolj.”
Požar: “Tako je!”
> Na koncertu ob 15-letnici se je skozi interpretacije drugih glasbenikov lepo pokazalo tudi, kako slogovno raznovrstni ste. Zoranu Predinu se je izvrstno prilegal Erotični song, Vlado Kreslin bi v svojem opusu težko našel bolj kreslinovsko pesem od vaše Dočakal sem nov dan ...
Požar: “Prav danes mi je isto pravila sestra Mateja: uau, Zoran Predin poje komad, ki bi bil lahko njegov! Nočem se hvaliti, ampak takrat sem si res vzel čas, da sem vsakemu gostu skušal poiskati najustreznejšo pesem. In nekatere verzije so res prvovrstne.”
> Nastajajo Anine pesmi po kakem ustaljenem receptu?
Doles: “Večinoma nam Boštjan, ki je avtor skoraj vse glasbe in tudi nekaterih besedil, najprej predstavi pesem, ki si jo je zamislil, zatem pa jo pilimo, dokler nismo vsi bolj ali manj zadovoljni.”
Požar: “Dokler se ne dobimo, ne vem, ali bo pesem najbolje zvenela tako, kakor sem si jo zamislil, ali v kaki drugačni podobi. Tudi drugi morajo povedati svoje, ji dati svoj pečat.”
> Je pa Ana Pupedan s plošče na ploščo vse bolj angažirana, ostra.
Doles: “To smo opazili tudi sami. Tako je bilo: že na prvi plošči smo imeli punk, rock, etno, vse živo, potem smo morali malo umiriti našega akustičnega Anteta, ki je tako zaslovel, da je bila električna Ana že ljubosumna. Uprli smo se popularnosti etna, zavzeli trdnejšo držo in šli bolj še v politiko. Tudi čisto dobesedno: ustanovili smo Pupedansko listo in dobili občinskega svetnika. Odraščali smo in se vse bolj zavedali družbenih težav. Smo bili pa družbenokritični že prej. Prvo ploščo smo delali med osamosvajanjem Slovenije. Resničen svet je mirovniška pesem, napisana med desetdnevno vojno.”
> Večkrat so vas že primerjali z Zmelkoow, vašimi letošnjimi gosti, ki so prav tako s primorskega konca, ki delujejo približno enako dolgo kakor vi, ki prav tako premorejo veliko humorja ... Ste si tudi sicer blizu?
Doles: “Z Zmelkoow se poznamo že od začetka. Ko se pogovarjamo, vidimo, da se nam dogajajo podobne reči in da podobno gledamo na slovensko glasbeno in medijsko sceno.”
> Bolj preseneča, da boste na letošnji obletnici gostili Danila Kocjančiča. Ni najbliže vaši poetiki ...
Doles: “Pa je v bistvu nekakšna naša osnova! Kadar smo v Petelinjah priredili ples ob vaških praznovanjih, shodih, so največkrat igrali Prizma, Bazar ... Spomnim se, kako se je Boštjan začel učiti kitare in na plesu opazoval Zdenka Cotiča, šibal domov in se še sam naučil, recimo, Hey tonight benda Creedence Clearwater Revival. Ker smo se na nedavnem praznovanju 40-letnice koncertnega prizorišča Zeleni gaj dobro ujeli tako z Zmelkoow kot s Kocjančičem, smo oboje povabili še na praznovanje našega rojstnega dne.”
ANDRAŽ GOMBAČ
