Andrej ljubi besede in pesnike v glasbi

Z novim albumom Srce in razum, ki je izšel v začetku tedna, prihaja tudi do sedaj njegova najmočnejša lirična pesem Največje ljubezni. Ko se v verzih spogleduje z radostjo in večnostjo, se v refrenu spusti na trda tla minljivosti. V glasbeni sliki pesmi se pokaže doslej nedotaknjena zgodba, ki ji je gospodaril Jani Hace. S tonskim okvirjem je dosegel, da se Andreju Šifrerju verjame in z njim začuti tanko črto med stvarnim in onim preko. Za razliko od večine pesmi z novega albuma je bila Največje ljubezni posneta v novomeškem studiu, preostale pa v Londonu v znamenitem Abbey Road studiu, s čimer se je glasbenik postavil ob bok mnogim angleškim glasbenim legendam.

Z Andrejem Šifrerjem smo se pogovarjali na dan izida najnovejše plošče Srce in razum, ki je že štirinajsta zapovrstjo.

> Novi album ste snemali tudi v Londonu, v znamenitem Abbey Road studiu. Zakaj in kako ste se odločili za to potezo?

“Ta studio je kot neko svetišče, tu so snemale tudi zasedbe The Beatles, Rolling Stones … Sicer pa sem z Veliko Britanijo povezan že od leta 1972, ko sem šel prvič tja na štop. Imel sem to srečo, da sem bil mlad v 60. in 70. letih 20. stoletja. Tedaj je z Otoka prihajala glasbena eksplozija, kasneje sem se naslonil tudi na ameriško glasbo, a do tedaj je bila to moja obljubljena dežela. Od tam so prihajali glasbeniki, ki sem jih občudoval, poslušal, cenil … Ko so šli starši spat, sem se izmuznil in na uho poslušal Radio Luksemburg. Ta britanska glasbena scena je bila takrat naelektrena, vsakič je prišlo nekaj novega na plano, kar nas je butnilo. Živel sem v času, ko so The Beatles in Rolling Stones izdajali plošče, v času Woodstocka, v času soft rocka - ko so pesniki vstopili v glasbo … Pesniki so temu zagospodarili. James Taylor je bil tisti, ki me je s plakata v sobi opominjal na to, da hočem tudi sam nekoč imeti dva mikrofona in kitaro … To sem si želel biti. Po 4000 koncertih razmišljam o Biblijskem stavku: “To kar oko ni videlo in ušesa niso slišala, to je Gospod pripravil tem, ki ga ljubijo.” Verjamem, da je nekdo pazil name in zvezde postavil tako, da mi ni treba verjeti v čudeže, ker čudež živim.”

> Vam je uspelo morda katerega od glasbenih idolov spoznati v živo?

“V studiu v Santa Monici v Ameriki sem obiskal Jacksona Browna, pred kratkim pa sem na koncertu Jamesa Taylorja stopil do njega in mu povedal, da sem zaradi njega postal pisec in pevec ter da sem se pripeljal 2000 kilometrov daleč na njegov koncert. Pripravljen se je bil z mano pogovarjati in bil je zelo dostopen ter prijazen, v situaciji, ko mu tega sicer ni bilo treba. Temu Angleži rečejo 'extra mile' ali dodatna milja. Pri svojih 67 letih je boljši kot kdajkoli prej. Navdušil sem se nad pesniki, ki so vstopili v glasbeni svet, da nismo poslušali več le 'šubidu šalala', ampak globlja besedila.”

> Kaj pa obraten primer - da do vas stopijo glasbeniki in vam povedo, da so zaradi vas to postali - se pogosto zgodi?

“Tega je res veliko. Povejo mi, da so začeli igrati kitaro, ko so poslušali mene … Veliko pa je tudi trditev staršev, da so otrokom dali imena Eva in Martin zaradi mojih skladb. Ali pa spominov v stilu: “Poslušala sva vas že kot mlad zaljubljen par, dobila sva otroke, vnuke in vsi poslušamo vaše komade.” To so izredno prisrčne stvari. Zdaj ljudje že znajo pristopiti in lepo povedati, pred 30 leti je bilo drugače, ni bilo te kulture.”

> Ne samo, da imate radi pesnike v glasbi, tudi sami veljate za socialnega pesnika, ki je kdaj pa kdaj tudi kritičen …

“Ljubim besede, tu ni veliko filozofije. Tudi moj zadnji single Največje ljubezni to nazorno ilustrira.”

> Je pri vas najprej na papirju poezija in šele nato zanjo iščete ustrezne melodije?

“Ne, ni vedno tako. Bistveno je, da ustvarim vižo, ki išče besede ali pa besede, ki iščejo vižo, gre kot za neko poroko, ki pa morda ni vedno najbolj uspešna, ali pa je.”

> Ob poslušanju vaših besedil - kot poezije zvenijo povsem drugače kot s kitaro, ob spremljavi glasbe, zdijo se globlje …

“Morda imate delno prav, ker glasba lahko odvrne pozornost poslušanja oziroma osredotočanja na besedilo. Vsaj ob prvem poslušanju, nato pa je stvar drugačna, ko greš večkrat skozi. Zato pa ima radio tu pomembno vlogo, da se pesmi, ki so malce zahtevnejše, pogosteje ponovijo.”

> Kako pa bi vi danes komentirali vlogo domačega radia kot podporo naši glasbi?

“Ne vem, če smem to komentirati … Nekateri radii niso na moji strani, čeprav se je v zadnjem času pokazalo zelo zanimivo spoznanje, da Val 202 vrti moje pesmi, ki jih prej nikoli ni.”

> Nekoč ste dejali, da so nekatere vaše skladbe prepovedane na slovenskih radiih. Kaj ste imeli v mislih?

“To so nekatere skladbe, ki so v bunkerju. To je recimo Martinov lulček, ki ga ne boste slišali po radiu, ker naj bi bil amoralen. Pred osamosvojitvijo države je bila to tudi skladba Ko zvonovi zapojo, ker naj bi bila preveč 'farška' pesem. Kdo je to ocenil, ne bi vedel, morda neki strici iz ozadja (smeh). Ženske, ki pijejo pivo tudi spada med prepovedane.”

> Vseeno pa bi lahko rekli, da so določene vaše skladbe že ponarodele, kajne?

“Večjega komplimenta ni, kot dejstvo, da nekaj tvojega ljudstvo posvoji, zato verjamem, da bodo neke skladbe tudi mene preživele. Tudi to je možno. Nekatere, ki danes nimajo dovolj pozornosti, bodo prišle do izraza, ko jih bo nekdo našel na podstrešju. Kot so to storili člani zasedbe Tabu s skladbo Romanje, ki so jo ponovno oživeli in naredili uspešnico.”

> Je oznaka kantavtor tudi pravšnja za vas?

“Raje imam oznako, da sem avtor in pevec. Izraz kantavtor izhaja iz italijanščine. Žal nismo še iznašli slovenskega izraza, ki bi ustrezal temu. Avtorska pesem pomeni, da tisto, kar ti govoriš, poješ, je tvoje, za tem stojiš. Zanimivo je, da te nato ljudje enačijo s človekom, ki poje. Ker ti verjamejo. Nekdo mi je pred leti dejal, da se moje pesmi berejo kot dnevnik nekoga, ki življenje lastnoročno spreminja v poetiko in med tem osrečuje, razjoka ali zabava tiste, ki z njim potujejo skozi čas. Ko sem bil mlad, sem pisal o gostilnah, nato o lipicancih … To ni bil moj namen, a ko pogledaš nazaj, je temu res tako. Navdih pa najdem v vsem, kar me obdaja. V skladbah se lahko vsakdo najde. Lepo je, da si v tem, kar sporočaš, povedal tudi nekaj o nekom drugem. Včasih so mi za navdih tudi zgodbe drugih, kot recimo v skladbi Čakam. Ne znam vseh besedil na pamet, a ko jih pojem, se mi v glavi vrti film iz časa, ko so nasta(ja)le in kako so nasta(ja)le. Na to me je nazadnje opozorila tudi ena od poslušalk.”

> Torej nosite v sebi veliko skrivnosti …

“Seveda, ampak moje pesmi me opozarjajo na to.”

> Nov album Srce in razum , ki je ravno izšel, se ponaša z nekaj angleške in predvsem s slovensko krvjo. Kako in kje ste ga ustvarjali?

“Avtor glasbe in besedil osmih pesmi sem sam, aranžmaje pa je pripravil Jani Hace, tudi veliko inštrumentov je odigral ter produciral dve pesmi. Ostale je produciral Rob Cass. Pet pesmi sva z Janijem posnela v studiu Abbey Road v Londonu letos aprila. Vsak glasbenik, ki pozna glasbeno zgodovino, si želi tam snemati. Nemogoče je sploh priti tja. V mojem primeru je prišlo do tega, da sem bil v kontaktu s tem producentom že pred osmimi leti, a se tedaj naše sodelovanje žal ni izšlo. Letos pa smo se uspeli povezati in urediti snemanje tako, da je bilo tudi zame finančno izvedljivo. Sicer pa je treba za snemanje v tamkajšnjem studiu 2 odšteti 19.000 funtov dnevno. Mi smo snemali v manjšem studiu z Richardom Thompsonon, kar so težko verjeli vsi, ki so to videli.”

> Zakaj ravno tam kaj je bilo drugače, kot v času snemanja preostalih pesmi v Novem mestu?

“To, da stopiš tja, kjer so hodili oni štirje (smeh).”

> The Beatles?

“The Beatles. Pa Pink Floyd so tam posneli vsa zgodnja dela … Dali so nam posebno mladost. V videoposnetku pravim: “Hvala George, Paul, John in Ringo, da ste nam dali lepo mladost. Če ne bi bilo vas, bi verjetno počel čisto nekaj drugega. Verjetno bi bil pravnik.”

> Pa vam vaša formalna pravna izobrazba pride kaj prav v vsakdanjem življenju?

“V resnici mi je pomagala pri tem, da sem znal pogodbe brati tudi v drobnem tisku, da sem kakšno znal tudi sam pripraviti, da so me jemali resno … Na Založbi kaset in plošč RTV Slovenija sem nekaj časa delal kot urednik za licence in sem pripravljal ter podpisoval pogodbe za tuje partnerje. V teh kontekstih mi je prišlo pravno znanje še kako prav. Velikokrat se v življenju pokaže, da je prav znati tudi kaj s tega področja. O tem pojem v skladbi Lepa dekleta ljubijo barabe.”

> Ta vaš refren je zelo pogosto slišan in uporabljen …

“Včasih ga zamenjajo za star pregovor, a to je bil, od kar sem ga jaz napisal.”

> Četudi se veliko gibate v angleško govorečem prostoru in imate nekaj angleških izrazov v vašem žargonu, vas angleščina ni toliko osvojila, da bi pisali za tuj trg?

“Spadam v to slovensko področje, nekatere moje pesmi so neprevedljive. Da bi pa začel pisati v angleščini, bi moral tam živeti.”

> Bliža se vaša 40. obletnica glasbenega ustvarjanja. Jo boste še posebej glasno proslavili?

“Vem, da bom prihodnje leto izdal nov album z osmimi skladbami, po tem pa bi bilo lepo pripraviti kaj odmevnejšega. Nekaj novih skladb je že napisanih in verjamem, da material ni podoben ničemur, kar sem do zdaj napisal. Vseeno pa bom delal, tudi ko me nihče ne bo več želel poslušati. Delal bom zase, saj tudi sedaj ne počnem nič drugega. Naj se je, pije, uživa in počiva je primer vsebine pesmi, ki sem jo (za)čutil, da jo moram sporočiti svetu.”

ANA CUKIJATI

Andrej ŠifrerTone Stojko