Angleži so me odpeljali v London

Njegov opus šteje več kot 400 pesmi in prek 40 različnih izdaj v Sloveniji, Veliki Britaniji, ZDA in v Evropi, od LP plošč, CD do DVD. Nastopa po Angliji, Irski, Škotski, imel je turneje po Kanadi in Argentini. Pesmi, kot so Siva pot, Julija, Ajda pa znova cveti, Nebo po dežju, Podarjeno srcu, še vedno sodijo med največkrat predvajane skladbe v programih slovenskih radijskih postaj, pa tudi na zabavah različnih oblik.

V sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije pripravlja še po-olimpijski koncert, ki bo 11. septembra v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Spremljala ga bo skupina odličnih angleških glasbenikov, s katerimi je posnel svojo novo izdajo, kot gostje pa bodo nastopili tudi člani skupine Hiša.

Z Aleksandrom smo se pogovarjali med krajšim julijskim oddihom v Sloveniji.

Letos obeležujete že kar 40-letnico delovanja v Angliji. Kako je do tega sploh prišlo in kaj vsa leta počnete tam?

“Stike z Anglijo sem dobil že v 60. letih prejšnjega stoletja, in sicer doma v Sloveniji. Prve angleške glasbenike sem spoznal okoli leta 1967 in vsi so mi dajali svoje telefonske številke za morebitna kasnejša sodelovanja. Po eni strani sem zbiral njihove številke, ko pa sem jih enkrat poklical, sem ugotovil, da so oni mislili čisto resno, ali pa so se sami javljali. Vmes sem sicer moral končati še srednjo šolo in oditi v vojsko, pa tudi zaposlil sem se v Metalki, ko je prišlo pismo iz Anglije, da me vabijo v London, da grem lahko z njimi, ker prihajajo v Slovenijo. Brez zadržkov sem jim rekel: Kar odpeljite me (smeh). Tako se je začelo. Ko sem prišel v London, so mi pomagali, da sem prišel do prvih nastopov in tako se je začelo razvijati. Mene so v resnici odpeljali Angleži, kar je malo drugače, kot če greš sam. Nisi prepuščen sam sebi in nekim nemilostnim tokovom, ampak imaš zaledje in poznane ljudi. Spoznati Angleže iz istega poklica, glasbenega, ni tako enostavno.”

Kako so se stvari nato odvijale?

“Občinstvo v resnici tam ne pride v bližino zvezdnikov, ker se vse drži stran od njih. Veze moraš pač nekje dobiti. Jaz sem jih dobil pri nas, v bivši skupni državi, kar je bilo malo drugače, ker sem bil jaz domačin, oni pa gostje. Spraševali so me, kako je pri nas in očitno smo se (spo)razumeli, da jih je zanimalo, kaj delam. Glede na to, da sem se ukvarjal z glasbo, je bil to očitno dovolj močan razlog za skupno sodelovanje. Tudi moja starost je bila takšna, da sem se lahko enostavno prilagodil tamkajšnjim razmeram in se še česa naučil. Za svojo kariero v tujini se lahko tako zahvalim določeni skupini ljudi, mojim angleškim prijateljem, ki so me prenašali in mi v preteklosti tudi pomagali.”

In vi ste se v Veliki Britaniji povsem našli in zlili z njihovo kulturo?

“Saj se moraš, če hočeš ostati 40 let. O tem takrat sploh nisem niti razmišljal. V 70. letih je bilo to malo drugače, ker je bila glasbena industrija, scena, v povojih. V London sem prišel, ko je bilo tam najbolj zanimivo. Če te nihče ne predstavi z njihovimi glasbeniki, težko kam prideš. Ker pa sem sam te ljudi spoznal tu in so me povabili v svojo domovino, je bilo to nekaj povsem drugega. Tudi drugačen pristop z njihove strani sem doživel. Zato sem se počutil izredno prijetno in brez težav sem lahko pokazal, kaj znam.”

V resnici ste ves ta čas imeli vzporedno dve karieri, vsako v svoji državi. Kako vam je uspevalo?

“V Sloveniji so me spoznali in sprejeli predvsem kot kantavtorja, ki piše svoje pesmi, svoja doživetja, razmišljanja. Vse moje pesmi, ki jih ljudje poznajo, so nastajale iz mojih doživetij doma, z ljudmi, ki jih poznam. To je po svoje tako, kot bi pisal dnevnik. Če ne bi pisal pesmi, bi pisal dnevnik. Tako pa sem pisal pesmi, jih posvečal ljudem, ki sem jih poznal, opisoval pokrajino, doživetja. Če delaš samo pop glasbo, komercialo, je s tem bistveno težje prodreti na trg, zlasti angleški, ker je takega žanra veliko. Ta trenutek prihaja v Anglijo veliko tovrstnih pevcev z različnih koncev sveta. Drugo je, če si izredno talentiran in imaš nekaj drugačnega za sporočiti občinstvu. To se je zgodilo, ko sem sam prišel v London. Med vzhodom in zahodom je še vedno vladala neka hladna vojna in Angleže je zanimalo, kako socializem deluje pri nas. Zanimivo jim je bilo poslušati o prostoru, ki ga niso poznali. Za to pa moraš obvladati tudi njihov jezik, da jih lahko zadovoljiš s svojim odgovorom. Ljudje so po koncertih zatrjevali in potrjevali, da od tega nekaj odnesejo in to je bilo tisto, kar sem želel.”

Koliko časa na leto pa preživite v Sloveniji in koliko v Angliji?

“Ko imam delo v Sloveniji, se vrnem. To se zgodi kar večkrat na leto. V zadnjih letih sem približno polovico časa v Angliji, polovico v Sloveniji. Ko se začne določen projekt, ki je vezan na Slovenijo, pridem domov in delam.”

Ko rečete domov, mislite na Slovenijo, kajne?

“Seveda, absolutno (smeh). Slovenija je še vedno moj dom.”

Tudi razmišljate in sanjate že v angleščini?

“To že dolgo.”

Bi lahko zatrdili, da je angleščina vaš drugi jezik?

“Angleščina je zelo enakovredna s slovenščino. Ker če pišeš pesmi, se moreš ubadati s pomenom besed, izrazoslovjem, moraš vedeti, o čem govoriš. Če nekoga nagovoriš v jeziku, ki ni prvi jezik, moraš biti zelo prepričljiv. Angleži takoj vedo, kako se kdo izraža. Ne da se s skupino nekih fraz kar zadovoljiti angleškega občinstva. Večina izvajalcev ne razume angleščine oziroma je ne znajo uporabljati na način, ki bi Angležem kaj sporočil.”

Imate različen repertoar na nastopih v Angliji in v Sloveniji?

“Seveda. Napisanih imam približno 400 pesmi, od tega veliko v angleščini, tako imam dovolj materiala za koncerte pred Angleži in pred Slovenci.”

Pa zapojete tudi Julijo in Sivo pot v Angliji?

“Tudi včasih. Lahko v slovenščini, ampak imam tudi angleške prevode. Tam sicer niso tako ponarodele kot v Sloveniji (smeh).”

Navdiha vam v vseh teh let kar ne zmanjka. Kaj vas žene?

“Svoje pesmi gradim na lastnih izkušnjah in doživetjih. Za to moraš marsikaj doživeti, da lahko nekaj poveš oziroma na pišeš. Če delaš na tak način, delaš bolj kot tekstopisec, ki uglasbi, kar je napisal. To je kot nek osebni testament. Delam, ko se mi naberejo teme, inspiracije, izkušnje …”

Svoj osebni testament ste že zdavnaj dopolnili z dejstvom, da so določene vaše pesmi skorajda ponarodele, da se jih ob kitari poje v različnih situacijah in na različnih dogodkih … kar vam verjetno tudi veliko pomeni.

“Zagotovo mi veliko pomeni. Siva pot je stara skorajda toliko, kot moja kariera - 40 let. Lani sem obiskoval šole v Sloveniji, kjer so dijaki in učenci slikali na temo mojih pesmi. Niso me vsi poznali po imenu, ko pa sem omeni Sivo pot, so pa vsi vedeli, za koga gre. Včasih imam občutek, da bi bilo bolje, da se predstavljam drugače, z Julija ravno ne, da sem siva pot bi pa šlo (smeh).”

Kaj vas pa je prepričalo in zaustavilo v Londonu toliko časa?

“To, da so me ljudje sprejeli, da sem imel poslušalce, da sem dobival pogodbe, vabila na koncerte, da sem delal stvari, ki so bile zanimive, da sem sodeloval z glasbeniki, ki jih na naši sceni ni bilo … Tudi poslušal sem drugačno glasbo, kot so jo poznali v Sloveniji, ker je prihajala tja z enoletnim zamikom, in to me je ravno tako navdušilo.”

Vaš najnovejši album nosi pomenljiv naslov Fair Play. S kakšnim namenom?

“V športu to pomeni strpnost, nejemanje poživil, da se igra odigra brez kreganj in izpodrivanj, oteževanj. Pesem je leta 2003 sprejel Svet Evrope za himno fair playa v Evropi in jo vrtijo na različnih športnih prireditvah. Letos pa se bo uporabljala tudi med olimpijskimi igrami v Londonu. Zato se mi je zdelo smiselno, da jo še enkrat posnamem, tokrat tudi v slovenskem jeziku.”

Kako je še povezana ta plošča z letošnjimi olimpijskimi igrami?

“Poleg pesmi Fair Play je povezana še s po-olimpijskim koncertom, ki bo septembra v Gallusovi dvorani Cankarjeve ga doma v Ljubljani. Koncert bo naslovljen Ljubljana po Londonu, pripravljamo ga v so delovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije. To bo večer, kjer bomo skupaj z mojimi angleškimi in slovenskimi gosti obeležili zaključek olimpijskih iger in upam, da nam bodo naši športniki prislužili pest zlatih kolajn, da jih bomo lahko proslavili.”

London je zagotovo tudi eden od virov navdiha za vašo glas bo, kajne?

“Zagotovo, London je povsem nekaj drugega kot moja rodna vasica na Gorenjskem. Del navdiha je tudi London kot mravljišče vsega, kar svet ponuja, srečujem ljudi in doživljam stvari, ki jih doma ne morem. Za protiutež temu je Gorenjska, ki je preprosta, lepa, dokaj naravna in ustvarja določene emocije, ki jih metropola ne more.”

ANA CUKIJATI