Apokalipsa z Noetom in Aronofskym na čelu
Režiser Darren Aronofsky je še eden tistih čudežnih dečkov filma, ki je na začetku kariere posnel film z denarjem, komajda zadostujočim za vezalke (namreč filmom Pi), in kasneje nadaljeval z večjimi projekti.
Za razliko od kakšnega Roberta Rodrigueza ali Petra Jacksona ostaja bolj ali manj zavezan dramam z občasnimi izredno mučnimi scenami, predvsem pa se zdi, da njegovi filmi še vedno bolj uspevajo z manj denarja na njegovem tekočem računu. Na nek način bo torej ravno epski kataklizmični Noe (Noah) predstavljal preskusni kamen njegovih nadaljnjih projektov.
Aronofsky je sicer rojen leta 1968 v New Yorku, kasneje je na Harvardu študiral družbeno antropologijo. Kot filmarja ga zanimajo osnovne računice preživetja skrajnih posameznikov. Takšen film je tudi njegov prvi, Pi; ukvarja se z matematikom, ki bi rad našel božje število. Film Pi ponuja še en pomemben podatek za nadaljnje gledanje filmov Aronofskega - vsaj majhen delež mistike oziroma iracionalnega, ki se kasneje pojavlja skoraj povsod.
Malce manj sicer v naslednjem filmu, ki vas iz matematike odpelje do mamil. V Rekvijemu za sanje (Requiem for a Dream) se je letošnji oskarjevec Jared Leto boril s sovragom odvisnosti ter veliko bolečine in po odličnem sprejemu filma režiserja popeljal do velike lige.
Aronofsky je bil v naslednjih letih precej povezan z ustvarjanjem ponovnega vstajenja Batmana; ne le da je šlo za film, ki bi temeljil na podobni zgodbi, kot je tista, ki se je je kasneje lotil režiser Cristopher Nolan, celo Christian Bale je bil omenjan kot glavni igralec. Projekt je nazadnje propadel in Aronofsky je prevzel snemanje Vodnjaka (The Fountain), epsko mistično romanco, ki se sprehaja skozi stoletja s Hughom Jackmanom kot vodnikom na čelu. Film je bil drag. In je tako pri gledalcih kot pri kritikih bolj ali manj izvisel. (Pri nas ga sicer nismo gledali.) Režiser kot da je po Vodnjaku potegnil zavore in nazadnje posnel film po scenariju, ki ga je pisal desetletje. Rokoborec (The Wrestler) s kamero, ki kot pes slednik (ali morda celo bolje kakor papiga na ramenu) spremlja Mickeyja Rourkea po njegovih zadnjih borilnih poteh, je postal naslednji veliki hit. Bolje so ga sicer sprejeli kritiki kot gledalci. Zato pa je njegov naslednji film Črni labod (Black Swan) podrl vse barikade. Sam režiser pravi, da je nekoč v preteklosti želel posneti ljubezenski film med rokoborcem in balerino, a se mu je sveženj zapleta zdel prevelik; zato je zgodbi ločil. Natalie Portman je za vlogo v filmu med drugimi nagradami dobila oskarja, a to pravzaprav še zdaleč ni bil edini venec filmu.
Noe je torej naslednji korak. In čeprav je res, da imamo tudi tokrat precej skrajnega posameznika pred izredno skrajno izkušnjo (je kot mnogo starejša izkušnja moderniziranega Zaklonišča / Take Shelter režiserja Jeffa Nicholsa in pravzaprav se zdi, da bi se Aronofsky mnogo bolje počutil v podobnem okolju), imamo tudi mnogo manj prepoznaven in manj natančno izrisan čas (biblično predzgodovino) ter mnogo več opaznih zunanjih preprek (povodenj in najverjetneje vsaj kakšna eksplozija).
V filmu igrajo Emma Watson, Anthony Hopkins, Jennifer Connelly in kot Noe Russel Crowe.
PETER ZUPANC
