Avtomobili pred novo vožnjo
Novogoriška glasbena zasedba Avtomobili letos praznuje 30. obletnico delovanja, ki jo bo okronala z novim albumom in s številnimi koncerti po Sloveniji.
Legendarni primorski rockerji so material za novo ploščo ustvarjali zadnja tri leta, čaka jo le še obdelava in na glasbene police pride še letos jeseni. Marko (vokal) in Mirko Vuksanovič (klaviature), David Šuligoj (bas kitara), Boštjan Andrejc Buši (kitara) in David Morgan (bobni) se po premoru vračajo na slovenske glasbene odre in obljubljajo “bolj neposredna” besedila z melodično glasbeno podlago. Prav takšen naj bi bil tudi novi material, ki ga že napoveduje skladba Poslušaj. Z njim osvajajo domače radijske postaje in hkrati publiko različnih generacij. Mnogi se Avtomobilov dobro spominjajo še iz časov bivše skupne države, ko so imeli velik uspeh izven matične republike, danes pa so ustvarjalno zasidrani v Sloveniji in skušajo poslušalcem ponuditi enostavnejše in neposredne glasbene stihe.
Poklepetali smo s pevcem in avtorjem besedil, Markom Vuksanovičem.
>Vaš prvotni jezik glasbenega ustvarjanja je bil takrat srbo-hrvaški. Kako ste prišli na to idejo?
“Z današnje perspektive se to vidi drugače, ker so bili takrat povsem drugačni časi. Ne samo, da smo bili skupna država, ampak je bila tudi glasbena scena popolnoma drugačna od današnje. Takrat je bilo tako: če si govoril o glasbi »pri nas«, si imel v mislih glasbo v Jugoslaviji, mi smo pa bili dovolj mladi in ambiciozni, da se nam je zdelo, da lahko naredimo preskok in iz goriškega banda postanemo vsedržavno znani. Mladost in ambicije so bile tiste, ki so nas pripeljale do odločitve, da bomo peli v najbolj razširjenem jeziku takratne domovine.”
>Kako vam je uspevalo? In kako je na to reagirala slovenska javnost?
“Uspevalo nam je relativno zelo dobro (smeh). To je bilo edino obdobje moje kariere, v katerem se mi je zdelo, da gre vse kot po maslu. Prva leta smo dejansko bili bolj uspešni v drugih republikah takratne države kot pa v Sloveniji, nisem pa prepričan, da je to bilo zaradi izbire jezika. Čeprav je to takrat imelo večji pomen kot danes, ko imamo ogromno skupin, ki pojejo v angleščini, pa se to vsem zdi nekaj normalnega. Takrat ni bilo tako. Marsikdo nam je očital, da smo se prodali. Če bi danes začenjali, najbrž tega ne bi tako zastavili, ker preprosto ne verjamem, da je to sploh imelo kašen učinek na uspeh. Tako kot tudi ne verjamem, da našim skupinam danes angleščina pomaga pri preboju. Če skupina nima kaj povedati, noben jezik ne pomaga.”
>Udeleževali ste se tudi raznih glasbenih festivalov, kajne?
“Dejansko je bilo takrat tako, da, če je mlad band dal kaj nase in je želel uspeti, se uveljaviti, se je moral prijaviti recimo na festival v Subotici. Tudi mi smo seveda šli tja in bili zelo uspešni. Resnično, to se danes sliši zelo nemogoče, da ti lahko nek festival odpre vsa vrata v glasbeni svet, ampak nam je omenjeni festival to res omogočil in vse se nam je kar odprlo. Bili smo uspešni in zadovoljni s tistim, kar smo dosegli.”
> Ko ste začeli, ste bili vsi v povprečju stari 25 let?
“Nismo bili več rosno mladi, ko smo začeli z Avtomobili. To je bilo po vojski in študiju. Danes se to sliši čudno, da je bila vojska tako usodna in pomembna za razvoj glasbe oziroma sploh za življenje mladih ljudi. Leto dni vojske ti ni ušlo. Takrat si moral prekiniti svoj tok življenja za leto dni in se posvetiti dolžnosti, kar je bilo včasih usodno za glasbene skupine. Mi smo pa Avtomobile osnovali po vseh teh obveznostih, tako da nam ni pretila nobena nevarnost več (smeh).”
>Kakšnih razlik se spomnite s takratne in današnje glasbene scene? Kako ste recimo potovali na nastope?
“Nekatere stvari so bile res drugačne. Takrat so slovenski bandi predvsem potovali z vlaki. Vzel si inštrumente in se usedel v kupe, kjer si potem predremal noč. Na cilju so te pričakali organizatorji s kombiji in te odpeljali na prizorišča. Hrvaške in srbske skupine pa so bile gosposke proti nam. Oni so rock'n'roll posel jemali smrtno resno, zlasti ta 'zvezdniški9 del. Na pojavnost so dajali veliko več kot mi, slovenski bandi. Imeli so šoferje, nosače, managerje, garderoba je bila zelo pomembna ... Tudi danes dajo na glamur zelo veliko. No, tudi Slovenci se počasi učimo od njih.”
> V tistem času ste bili tudi spremljevalna skupina različnih pevcev, tudi Mirana Rudana.
“Mi smo takrat bili band, ki je živel od glasbe, bili smo profesionalci. To je bilo obdobje okoli leta 1986, ko so se odnosi med republikami v skupni državi začeli rušiti, posledično so se začele krhati tudi vse naše glasbene vezi.
Skupina Avtomobili podarja 5 svojih zgoščenk z naslovom Mesta železniških postaj. Pravilno odgovorite na nagradno vprašanje Kje bo skupina Avtomobili nastopila 5. oktobra letos? in odgovore do torka, 10. aprila, pošljite na naslov Primorske novice, Ulica OF 12, 6000 Koper. Z malo sreče bo CD skupine Avtomobili vaš.
Slovenski band kar naenkrat ni bil več tako zaželen v Srbiji kot leto prej. Tako kot je slovensko gospodarstvo izgubljalo trge, smo ga tudi mi. Zaradi razmer smo se morali sprijazniti, da prejšnje 'slave' ni več in ker smo še vedno želeli živeti od glasbe, smo morali iskati kompromisne rešitve. Ena od takih je bila tudi ta, da smo honorarno spremljali uspešne pevce. Takrat je bilo v Sloveniji ogromno plesnih prireditev, veselic. Naša glasba ni bila primerna za te žure in je bilo sodelovanje s komercialnimi izvajalci primerna rešitev. Ob tem smo pa peljali naprej tudi kariero Avtomobilov.”
>Do kdaj se je nato še dalo živeti od glasbe?
“Nekateri še danes živijo od glasbe (smeh). V Kopru je bilo takrat recimo 5 skupin, ki so živele od glasbe, v Novi Gorici recimo 3. In ni nujno, da so imele avtorske komade, ampak so preigravale uspešnice. V zlatem obdobju plesišč je bilo samo na Goriškem tudi po deset prireditev na vikend.”
>Brata Marko in Mirko sta že od samih začetkov večinska avtorja tako besedil kot glasbe Avtomobilov. Kako se sporazumeta pri ustvarjanju?
“Najprej jaz naredim osnutek nekega besedila, potem pa Mirko iz tega formira neko glasbeno strukturo (kitica, refren) in potem spet jaz to predelam … Ljudje dajejo temu prevelik pomen. Nekdo, ki je mizar, dobro dela leseno pohištvo in nihče se mu ne čudi, zakaj to tako dobro počne. Meni pa je vedno uganka, zakaj se ljudje tako čudijo, da lahko nekdo napiše besedilo in glasbo. To je eno in isto.”
> V pripravi je torej vaš novi album. Kaj ga bo zaznamovalo, po čem se bo razlikoval od vaših prejšnjih devetih albumov in dveh kompilacij, kaj ga odlikuje?
“Naš novi album izide septembra. Zdi se mi, da smo tokrat stvari zelo poenostavili, glasba bo bolj neposredno nagovarjala poslušalca. Mislim, da so melodije tokrat v ospredju in sprejemljive že ob prvem poslušanju.”
> Kje vse vas bomo lahko v sklopu vaše koncertne turneje lahko slišali?
“Začnemo v Ljubljani 12. aprila, ko nastopamo v Orto baru, naslednji dan pa smo v Baru Hiša mladih v Ajdovščini. Konec aprila, 29. 4. nastopamo v rodni Novi Gorici na festivalu Kluba goriških študentov Mesto mladih. V začetku maja bomo na Gorjanskem, 11. maja pa v Kinu Šiška. Ob našem okroglem jubileju pa bomo praznovali s širno Slovenijo na koncertu v Cankarjevem domu 5. oktobra letos. “
> Katerega koncerta se recimo najbolj veselite?
“Doma je bilo za nas vedno nekoliko posebno igrati. Zato ker, saj poznate tisti rek: Nemo propheta in patria sua (smeh) (Nihče ni prerok v svoji domovini, op. p.). Nekateri bandi iz drugih krajev pravijo nekaj čisto drugačnega: da je najlepše igrati doma. Meni se pa zdi, da so Goričani nekoliko rezervirani do domačih izvajalcev. Povsod nas sicer lepo sprejmejo. Vendar pa dober koncert ni odvisen samo od izvajalca, ampak tudi od poslušalcev. Če pride do medsebojne kemije, je vedno lepo.”
> Pa vidite danes v publiki generacijo, ki vas je poslušala že pred desetletji, ali morda mlajšo generacijo, podmladek poslušalcev iz časa vaših začetkov?
“Žal vidimo vedno manj moje generacije v publiki, saj so večerne obiske koncertov zamenjali za televizijo in kavč. Pa saj jih razumem. K sreči je veliko drugih generacij, ki nas pridejo poslušat. Drugače ne bi imeli komu igrati.”
ANA CUKIJATI