“Bojnega krika ne potrebujemo”

Zdaj na platna vašega najbližjega kina art mreže prihaja njegov glasbeni dokumentarec V letu hip hopa: lahko mu rečete spomenik hip hopu Slovenije.

> Boris, pred leti ste na scenaristični delavnici Pokaži jezik v Trenti pisali scenarij za glasbeni film. Je omenjeni scenarij še v načrtu?

“Govoriva o scenariju z delovnim naslovom Nizek pritisk, ki je bil napisan kot igrani glasbeni film. Takrat, žal, ni dobil finančne podpore in je končal v predalu. Nekaj elementov iz tistega scenarija je bilo potem uporabljenih v mojem celovečernem prvencu paris.love, ki sem ga posnel v Franciji, nekaj elementov pa je uporabljenih v scenariju za celovečerni film z delovnim naslovom Oda ljubezni, ki je trenutno v fazi priprav. Glavni junak je raper in tukaj je tudi ena od povezav z dokumentarnim filmom V letu hip hopa.”

>Hip hop je izredno socialno ozaveščena glasbena zvrst. Je bilo to pomembno pri odločitvi za snemanje tega filma? Ste hoteli biti le zapisovalec časa ali ste želeli na ta način s pomočjo filma postaviti zrcalo družbi?

“Zrcalo družbi ali bolje rečeno vest družbe postavljajo oziroma so raperji sami. V hip hopu najdemo tudi ogromno glasbe in besedil, ki niso ravno socialno angažirana, vendar me osebno ta del hip hopa ne zanima. Kar se tiče zgodovine, sem poskušal biti dosleden, vendar tudi v tem segmentu, seveda avtorsko, torej nikakor ne objektivno, izpostavljam nekatere akterje, ki se mi zdijo za razvoj bolj pomembni. V kategoriji »tu in zdaj« pa so predvsem družbeno angažirani raperji tisti, ki so dobili prostor v filmu.”

>Ste se s slovenskimi izvajalci poznali pred tem ali ste jih spoznavali med snemanjem?

“Nekatera poznanstva segajo nazaj v devetdeseta leta, recimo z Ali Enom, nekatera v konec devetdesetih let, ko sem dokumentiral dogajanje okrog ekipe Radyoyo, vendar sem večino izvajalcev srečal prvič na snemanju. Tukaj je zelo veliko vlogo odigral Jizah, nesporna legenda slovenskega hip hopa, ki je poleg scenaristične pomoči vodil tudi intervjuje z nastopajočimi. Težko bi rekel, da smo se s kom družili več, vendar smo največ časa preživeli z izvajalci, ki so tudi v filmu predstavljeni s komadom, ki smo ga posneli v živo, in sicer izključno za film. Za mene so bili pravo odkritje raperji na regionalni ravni: Valterap iz Nove Gorice, Stekli psi iz Murske Sobote, Thug Connect iz Velenja in seveda N'Toko, Zlatko, Trkaj in še bi lahko našteval. Vredno je še omeniti kosilo, ki nam ga je pripravil Klemen Klemen; goveji zrezki po receptu stare mame. Nekaj njegovih boljših izjav smo posneli, medtem ko je lupil krompir.”

> Lahko primerjate ulično sceno Pariza s slovensko?

“Zelo nerad delam kakršnekoli primerjave na kateremkoli področju med Parizom in Ljubljano oziroma Slovenijo, saj ne obstajajo identične oziroma vsaj podobne podstati, ki bi omogočale primerjavo. Zato bom raje ostal pri Sloveniji, za katero mislim, da je postala periferija Evrope oziroma Evropske skupnosti in se tako tudi obnaša. Ljubljana kot glavno mesto je postala spalno naselje z izrazito provincialnim nočnim življenjem, kjer je urbano razmišljanje in delovanje postavljeno na minimum. Seveda so še prostori, ki dihajo, vendar če organizatorji koncertov, kinopredstav oziroma nasploh dogodkov kažejo zadovoljstvo že ob številu 50 obiskovalcev, je to dovolj zgovoren podatek, koliko urbane populacije v Sloveniji sploh še obstaja.”

>Ali ni to do neke mere tudi dejavnik premajhnega števila prebivalcev? Kakšen bojni krik bi prebudil meščane v Slovencih?

“Tokrat bom odgovoril s primerjavo med državama. Če najuspešnejši francoski film vseh časov v kinih pogleda 20 milijonov gledalcev, to pomeni, da ga je videla skoraj tretjina vseh Francozov, ki so se za to priložnosti odpravili ven in kupili karto. Če najuspešnejši slovenski film vseh časov v kinu pogleda 220.000 gledalcev, je to slaba osmina populacije, ki se je odpravila ven in v kino.

Bojnega krika ne potrebujemo, potrebujemo stalno in ne zgolj festivalsko izvajanje kulture ter seveda sredstva, ki bi jih država namenjala temu. Vsaka drugačna politika vodi k siromašenju duha. Naslednje generacije bodo vzgojene na kavču, z daljinskim upravljalcem v eni roki in miško v drugi, okoli vratu, namesto verižice, pa jim bo visel ključ za avto.”

>Vaš film bo neke vrste mejnik delovanja art mreže. Ste zadovoljni? Bo kje možno ob filmu tudi slišati koncerte izvajalcev, ki nastopajo v filmu?

“Težko sodim o tem, da bi bil V letu hip hopa mejnik delovanja kino art mreže, saj delovanja mreže ne poznam toliko. Je pa to eden od elementov, o katerih sem govoril prej; samo to, da kino art mreža obstaja, je pokazatelj, da na filmskem področju nismo čisti ruralci. Ob distribuciji filma V letu hip hopa bomo z lokalnimi organizatorji predstavljali lokalne raperje, ki so se ali pa tudi ne znašli v filmu. Vsekakor bodo filmske projekcije obarvane tudi glasbeno.”

PETER ZUPANC