Brez strahu za Italijo

Pravi, da niso želeli narediti še enega filma, ki bi se pritoževal nad vsem, kar je narobe. Skozi pričevanja različnih znanih in neznanih posameznikov je želel prikazati lep del Italije. Tudi zato v filmu ni politikov. Prava zvezda filma je pravzaprav italijanska ustava, ki pa je, kot pravi roker Luciano Ligabue, manifest utopije. V Italiji, kjer se po besedah satirika Paola Rossija narod spreminja v občinstvo, je ustava, svojim visokim etičnim in moralnim naukom navkljub, le nekaj popisanih listov papirja.

>To ni prvi film, v katerem igra pomembno vlogo glasba. Vaš je tudi It's Only Rock'n'roll (But I Like Keith), dokumentarec o oboževalcih skupine Rolling Stones. Filmoma sta skupni vsaj dve vodili: nikoli ne dajete sodb in ne uporabljate cenene ironije ali posmeha ...

“Gre za to, da skušam imeti rad ljudi, o katerih pripovedujem. Jih torej spoštovati. Verjamem, da če ti nekdo pripoveduje o sebi, o svojih zamislih, ti poklanja darilo. Prelahko bi ga bilo zasmehovati. Enako je z dokumentarcem o oboževalcih skupine Rolling Stones. Ta svet dobro poznam, ker sem tudi jaz eden teh zmešanih. (smeh) To so odrasle osebe, mnoge petdeset- in tudi šestdesetletne, ki se vedejo kot najstniki. A prav zato, ker jih poznam in sem del njih, jih imam nekako rad. Seveda je prisotne tudi nekaj ironije, ki pa ni posmehljiva.”

>Glasba je v filmu Brez strahu rdeča nit, ni pa to film o glasbi. V glasbi vsak od nas najde del sebe, na koncu sporoča Ligabue. Kje ste vi našli del sebe?

“Glasbo ponavadi vežemo na lepe in manj lepe trenutke. Zelo me zabava skladba Libera nos a mano, ki je bila napisana, da bi spregovorila o seksualni svobodi, o občutkih krivde katolištva, kakršne imamo v Italiji. Jaz pa sem jo uporabil ob prizorih atentata na Falconeja in Borsellina, kjer refren 'Reši nas slabega' dobi drugačen pomen. Pri glasbi mi je bilo všeč, da sem jo lahko interpretiral po svoje. Se poigral s pomenom.”

>Omenili ste katolicizem. Igralec Verdone v filmu pravi, da je Italija izjemno katoliška, a tudi izjemno nemoralna država.

“Absolutno! Film je glede na vsebino kajpada laičen, ampak v njem je duhovnik, ki izreče krasne besede. Don Ciotti govori o Riti Atrii, ki je bila ena od prič proti mafiji in blizu Paolu Borsellinu.”

>To je dekle, ki na grobu nima imena.

“Ja, ker mama ni želela imena na grobu, saj je bilo zanjo sramotno, da je hči sodelovala s policijo. Don Ciotti, ko govori o njenem samomoru, pove, da jo je bog med padcem s stolpnice objel. To je zelo močna izjava, saj vemo, da Cerkev obsoja samomor. Taka vrsta duhovnikov mi je všeč.” (smeh)

>Ob gledanju sem pomislila, da bi film morali predvajati v šolah. Kasneje sem ugotovila, da se je to dejansko zgodilo ...

“Že ko smo ga lani predstavili na beneškem festivalu, je AGIS, ustanova, ki se v Italiji ukvarja s filmsko distribucijo, izbral film Senza paura za svojo sekcijo AGIS Scuola, torej za predvajanje v šolah. To nas je razveselilo. Obiskal sem mnoge šole, bilo je zelo lepo.”

> Kakšni so bili odzivi?

“Film ima eno prednost. To je glasba, ki ima neverjetno moč, saj ruši medgeneracijske pregrade. Obenem pritegne mladega, ki ve, da bo gledal film, v katerem igra Ligabue, in razmišlja, da najbrž ne bo nekaj zateženega. (smeh) Glasba postane nekakšen posrednik, s pomočjo katerega lahko govorimo o drugih temah. Predvsem pa o zgodbi, ki je v šoli ne obravnavajo. Ko sem hodil v šolo, je bilo snovi konec pri prvi svetovni vojni, in prav veliko se od takrat v šolah ni spremenilo. Lepo je bilo soočanje z mladimi, ki te sprašujejo za več pojasnil o določenih dogodkih. Spominjam se deklice, ki je vstala in želela vedeti vse podrobnosti o umorjenemu sindikalistu Guidu Rossiju. Ali pa deklice, ki je prišla po projekciji in mi dejala, da ji je film spremenil pogled na svet. V takih trenutkih kot avtor začutiš precejšnjo odgovornost.”

>Kakšno je sporočilo vašega dokumentarca za vse, ki Italijo gledajo od zunaj?

“Film je morda za Neitalijane nekoliko težavnejši. Verjamem pa, da ga lahko vsakdo gleda iz čustvenega gledišča in izhajajoč iz vrednot, zapisanih v italijanski ustavi, ki so univerzalne. Verjamem pa tudi, da so nekatere težave skupne vsem. Denimo emigranti. Vsaka država jih doživlja na svoj način, a težave ostajajo.”

> Že iz vašega naslova je jasno tudi sporočilo, da se ne smemo bati, da je še upanje, da moramo sanjati. A dejstvo je, da je potrebno tudi posameznikovo angažiranje. Akcija.

“Ko je Benigni nastopil na sanremskem festivalu, je spomnil na nekaj, kar je precej povezano s sporočilom našega filma. Dejal je namreč, da se moramo najprej zbuditi, če želimo uresničiti svoje sanje. Za to gre.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ