Če ne veš, kaj povedati, ti nobena tehnologija ne pomaga
Srečen za umret: končno v kina prihaja tisti film lanskega FSF (oziroma slovenskega filmskega festivala), ki si je prislužil lovoriko gledalcev - nagrado za najboljši film po izboru gledalcev. In poleg tega še pet vesen, med drugim za scenarij.
Režiser filma je Matevž Luzar (1981), ki je po študiju teologije presedlal na študij režije na AGRFT in odtlej se glas o njem le še širi. Poleg spodaj omenjenih filmov je posnel še Prezgodaj dva metra spodaj (2006), pri čemer je bil njegov kratki film Vučko nominiran za študentskega oskarja.
> Režisersko pot ste začeli s filmom Belka , v katerem fantič izgubi kravico in jo mora pripeljati nazaj domov. Film Srečen za umret je na nek način vaša Belka - končno ste pripeljali domov prvi celovečerec. Ste si oddahnili?
“Ne morem reči, da sem si oddahnil. Imam občutek, da sem šele zares začel. Vsem režiserjem je pomembno, da pridejo do svojega prvega celovečerca - do pravega filma in tudi z mano je tako. Srečen za umret je zame kot režiserja in scenarista tako začetek v obliki celovečernega filma.”
> V Belki ste sodelovali z Borisom Cavazzo, v Srečen za umret (kot v Vučku) z Evgenom Carjem. Radi delate s starostami slovenskega filma?
“To ni načrtno. Delo s starejšo generacijo filmskih igralcev ima svoj čar. Ne samo z izpostavljenima igralcema, ampak tudi z Mileno Zupančič (ki igra glavno žensko vlogo v Srečen za umret), Daretom Valičem, Ivom Barišičem, pokojnim Poldetom Bibičem ... Vsi ti igralci imajo veliko izkušenj, ne samo v teatru, ampak tudi pri filmu. Ne smemo pozabiti, da so oni delali v dobrih časih slovenskega oziroma jugoslovanskega filma, ko je film imel svoje mesto v kulturi in se je tudi številčno delalo filme po celi skupni državi.
Ne smem pa pozabiti na ostale izvrstne igralce, ki so iz mlajše generacije. Menim, da imamo v Sloveniji veliko izvrstnih igralcev, ki še niso imeli veliko priložnosti na filmu - a si to zaslužijo.”
> Glavni junak filma Srečen za umret je v pokoju in se mora soočiti ne le s smrtjo, temveč tudi z modernostjo. Zdi se mi, da se v mnogih vaših zgodbah nahaja ta konflikt med starim in modernim.
“Morda ... a to so vse zgodbe 'danes tukaj'. Ozremo se okrog nas in jih vidimo. Vprašanje je samo, če smo dovolj občutljivi, da pridejo do nas. Mislim, da film je takšne vrste umetnost, da vedno govori o sedanjosti, četudi sama zgodba mogoče govori o 19. stoletju. No, vsaj moje zgodbe so takšne. Sam jih dojemam kot zelo aktualne.”
> Med drugim ste Srečen za umret snemali tudi na Polzeli. Kako to, da ste se odločili za tamkajšnji upokojenski dom?
“Dom starejših občanov na Polzeli je bil popoln za moj film. Z ekipo smo pogledali vse domove v Sloveniji, vendar nam je edino na Polzeli ustrezal. Ne samo zaradi izgleda, ampak ima tudi izvrstno osebje in stanovalce doma, bili so izjemno prijazni, kar nam je zelo olajšalo odločitev. Seveda je v filmu zelo veliko lokalnih statistov. Nekateri so bili stanovalci doma, drugi pa so s Polzele. Moram reči, da je bila celotna ekipa izjemno navdušena nad snemanjem na Polzeli.”
> Predvajanje Srečen za umret v lokalnem kinu v Zagorju sovpada s prenovitvijo kina. Kako gledate na novo tehnologijo? Kaj je pomembneje: tehnologija ali scenarij?
“Zelo sem zadovoljen, da bo lahko igral film tudi v mojem domačem kinu v Zagorju, kjer sem kot otrok začel gledati filme. Za to gre zasluga Delavskemu domu Zagorje in Občini Zagorje, ki se zavedata, da je film v domačem mestu pomembna kulturna ponudba za vse občane.
Sam ljubim nove tehnologije, vendar sta še vedno najpomembnejša ideja in scenarij, a seveda tudi čustva.
Tehnologija je samo sredstvo, da lahko ta scenarij dobi boljšo podobo. Sam gledam na tehnologijo, kot bi slikar gledal na čopič ali novo barvo. Je samo orodje. Ideje in teme so vedno glavne. Če ne veš, kaj bi rad povedal, ti tudi najsodobnejša tehnologija ne pomaga.”
PETER ZUPANC
