Človeški možgani v računalnikih

V filmu igra Johnny Depp. Ideja umetne računalniške zavesti, ki si želi pomoriti svoje stvarnike, je precej stara - v filmskem svetu se je z njo igral recimo Stanley Kubrick (Odiseja v vesolju 2001/2001: A Space Oddisey) ali pa nenazadnje tudi serija Terminator. Malo manj je izrabljena tematika preseljevanja človeške zavesti v računalnik - a tudi ta ima svoje predstavnike.

Med manj znanimi je film The Creation of the Humanoids iz leta 1962, ki ga je režiral Wesley Barry. V filmu se modrikasti roboti zdijo poslednja rešilna slamica izumirajočega človeštva, ki trpi zaradi posledic tretje svetovne vojne.

Med bolj znane vsekakor spada Tron, za svoje čase - 1982 - precej spretno posnet izlet v gladiatorske igre znotraj precej starinskih računalnikov za video igrice. Film je za sabo potegnil dovolj veliko kultnih gledalcev, da si je leta kasneje prislužil še nadaljevanje, ki bo najverjetneje predvsem ostalo v spominu zaradi glasbe skupine Daft Punk.

Ne obstaja omenjanje misli v računalniku brez filma Ghost in The Shell, japonske anime / mange, ki govori o oživljenem dekletu - seveda oživljenem v telesu robota. Duh so predvajali leta 1989, vendar ima precej nadaljevanj; skoraj vsak navdušenec nad japonsko animacijo ga ima v svoji zbirki. Američani so svoje pristavili še leta 1992 s filmom Kosec / The Lawnmover Man, sicer posnetem po zgodbi Stephena Kinga (in torej vsekakor vsebuje umor). Še celo Mick Jagger kot da je sanjal o tem, da bo na stara leta lahko kazal svoj značilen jezik skozi robotova usta - tematiko preseljevanja človeške misli namreč obdeluje tudi film Freejack (1992), v katerem Jagger odigra eno do vlog. Najbolj slaven med vsemi temi imeni in projekti pa je AvatarJamesa Camerona, gotovo najbolj komercialno preseljevanje ranjenega telesa v sveže dobro zapakirano in modro - telo.

Resnici na ljubo je bila pisateljska ZF-sfera mnogo bogatejša v smislu izrabljanja tematike - prav tako pa tudi do neke mere zgodnejša. Ena prvih zabeleženih zgodb je The Tunnel Under the World pisatelja Fredericka Pohla (1954), sicer pa so se s tematiko pozabavali mnogi najbolj znani pisci, od Isaaca Asimova preko Arthurja C. Clarkea, Grega Beara do Phillipa Joseja Farmerja. Med zanimivimi in izstopajočimi primeri je recimo Roger Zelazny, a ne le s slavnim romanom Lord of Light, temveč morda še bolj z manj znano zgodbo 24 wievs on Mt Fuji, by Hokusai, ki premore precej podobno zgodbo kot film Transcedenca; gre za par, ki se bori na različnih straneh resničnosti, virtualne in te, ki jo bolj ali manj poznamo. Nemogoče je, pa če še tako na kratko, da ne bi omenili Williama Gibsona in njegovega Neuromancerja - Gibson se včasih zdi napol kriv, napol prerok vsega, kar nudi ali pa šele bo nudila sedanjost, polna odvisnosti od tehnologije. Tad Williams bo šel v anale bolj debelih knjig zato, ker je spisal Otherland, ki je tehnično knjiga, polna izjemnih fantazijskih svetov ... Toda ustvarjenih za popotovanje v žicah računalnikov in medmrežja. In če smo že pri vsem tem, mora nujno biti omenjena besedica singularnost, ki je pravzaprav teorija, ki predvideva bolj ali manj selitev vsega človeštva v digitalne sfere - podrobnosti morate iskati v delih Vernona Vingea in Charlesa Strossa.

V primerjavi z vsemi temi idejami se zdi Transcedenca skoraj malo reven film - nenazadnje je le zgodba o napadu izvenzemeljskih inteligentnih bitij, le da se izkaže, da so ta bitja še kako zemeljska in vsekakor bivajoča med nami. A več o tem vsekakor od 17. aprila, ko bo Johnny Depp skušal zavladati svetu, kot ga poznamo.

PETER ZUPANC