Čudni šarm dolgih naslovov: kletev dvopičja
Če tedensko pišete o filmih, po možnosti z omembami prejšnjih delov ali referencami podobnih filmov, pridete do nenavadnega trenutka, ko večine teksta ne zavzemajo misli o filmih, temveč naslovi. Izjemno dolgi naslovi.
Tu so recimo v vsej veličastni ekstravaganci Pirati s Karibov: Z neznanimi tokovi (Pirates of the Caribbean: On Stranger Tides). Ali Zgodbe iz Narnije: Potovanje Potepuške zarje (The Chronicles Of Narnia: Voyage Of The Dawn Treader). In nenazadnje kakšna (neke vrste) vrnitev v preteklost à la Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje(Indiana Jones & The Kingdom Of The Crystal Skull) ...
Dolgi filmski naslovi niso le stvar aktualnih giganskih projektov. Če se zakopljete med možnosti - in sploh če upoštevate dokumentarce oziroma posnetke dogodkov - se vam odpre labirint primerov. Recimo Demonstrating the Action of the Chicago Pneumatic Shell Riveters on the Underside of the Hull of a Steel Vessel. Taken for theChicago Pneumatic Tool Co. (1900) ali pa His Holiness, Leo XIII in the Gardens of the Vatican, Being Photographed by the American Biograph Camera (1898). Tu nekje se med prvake lahko uvrstimo tudi mi - z delom Jake PolutnikaSkriti obrazi: Kakšno vlogo imajo mediji pri ohranjanju kulturne identitete (2008).
Celovečerni naslovi so vendarle bolj zabavni za naštevanje. Malce starejši primeri so The Incredibly Strange Creatures Who Stopped Living and Became Mixed-Up Zombies (1964). Ali pa kultni Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb (1964). Woody Allen je svoje prispeval z intelektualnim Everything You Always Wanted to Know About Sex (But Were Afraid to Ask) (1972). Grozljivke oziroma nadaljevanja grozljivk oziroma asociativna nadaljevanja in parodije so izjemno plodna tla za dolžino. Vzemite Night of the Day of the Dawn of the Son of the Bride of the Return of the Terror (1991). Zajemite dih in boste morda uspeli izgovoriti tudi Night of the Day of the Dawn of the Son of the Bride of the Return of the Revenge of the Terror of the Attack of the Evil, Mutant, Hellbound, Flesh-Eating Subhumanoid Zombified Living Dead, Part 3 (2005). Ne morem ravno trditi, da si želim ogledati film, a cenim inventivnost besednjaka in očitno razgledanost avtorjev. Morda je o grozljivkah razmišljal tudi Ben Affleck, ko je režiral I Killed My Lesbian Wife, Hung Her on a Meat Hook and Now I Have a Three-Picture Deal at Disney.
Zakaj natančno ti dolgi naslovi? Zaradi posebnosti, zbujanja pozornosti? Zakaj Pirati potrebujejo dvopičje - in dodatek, da gre za “tokove”, ki naj bi bili celo “čudni”? Včasih kot da mora že naslov opozoriti, da je v film vloženega veliko denarja - veliko denarja, veliko besed. Včasih naslov res nima smisla - v redu, saj ga ne “potrebuje” - včasih pa vse skupaj zveni kot tekmovanje v smislu “kdo bo imel daljšega”.
Morda iz te asociacije izvira tudi naslov The Man with the Smallest Penis in Existence and the Electron Microscope Technician Who Loved Him (2003).
Originalni naslov filma Sache BaronCohena je parodija tudi na to mrzlico krpanja dodatnih besed v naslove z uporabo ubogega izrabljenega dvopičja. Skorajda je malce žalostno, da je Borat: Cultural Learnings of America for Make Benefit Glorious Nation of Kazakhstan (2006) v Sloveniji bil kastriran kar v Borata.
Kastracija gor ali dol, trend kot da ne kaže znakov pojenjanja. In tako bomo kmalu pričakovali Spy Kids 4: All the Time in the World, The Twilight Saga: Breaking Dawn Part 2, Hansel and Gretel: Witch Hunters (ki je le en od naslovov v koloni drugega trenda - posodabljanja pravljic v urbane vampirsko-volkodlaške vizualije) ... ali pa The Adventures of Tintin: Secret of the Unicorn. Ah. Vendar stvari postanejo resnično zanimive, ko prenekatere verzije tvorijo dodatne težave v pojasnjevanju. The Hobbit 2: There and Back Again bo pravzaprav drugi del prednadaljevanja trilogije Gospodar prstanov (Lord of The Rings), ki je bila v literarni verziji nadaljevanje Hobbita ...
Pri nekaterih verzijah filmov je (dolg) naslov pripomoček za orientacijo: filmu ni potrebno dodajati še imena režiserja. Spider man bi poleg pojasnila “v viziji Sama Raimija” potreboval še dodatek “v viziji Marca Webba”, podobno se je že in se bo še zgodilo z Batmanom in le zakaj se ne bi še s Harryjem Potterjem (miselna vaja - si predstavljate film v viziji Davida Lyncha?)
Zdaj pa gremo na pivo: žeja. PETER ZUPANC
