Da nam le nebo ne pade na glavo

S podobnimi besedami (in seveda spremljevalnimi sličicami) se je začela vsaka stripovska zgodba o Asterixu in Obelixu, dveh galskih junakih, posebnežih sredi vasice, polne enako posebnih likov. Asterix je majhen, a zvit in ponosen. Obelix je ogromen, neumen, vedno lačen tako, da bi lahko pojedel ducat merjascev, in neomejeno močan. Pravzaprav je vsa vas nenavadno močna, za kar je kriv druid, ki premore skrivnostni recept za izdelavo določene tekočine. Tekočina začasno podari izjemno moč. In tako se ta vasica ne boji ničesar in nikogar ... razen tega, da ji nebo ne bi padlo na glavo.

Moč slavnega in enega najbolj priljubljenih francoskih stripov na svetu, stripa avtorske dvojice Uderzo in Goscinny, je bila najprej v tej sposobnosti slikanja zabavnih likov, vzpostavljanja nenavadnih podrobnosti in potem neusmiljenega poigravanja s temi podrobnostmi. Harfist, ki za vsako brenkanje strune dobi ribo v glavo. Opotekajoči starec na berglah, poročen z najlepšo mladenko v vasi. Starešina, ki se na smrt boji svoje žene. Obelixova navada, da na hrbtu prenaša ogromne menhirje, ki nimajo popolnoma nobenega namena (toliko o osupljivi skrivnosti zapuščine davnih plemen). Večno obubožani gusarji, ki na vsaki roparski poti srečajo Asterixa in Obelixa ter končajo s potopljeno ladjo. Legionarji, ki raje knockautirajo sami sebe, kot da bi se ponovno srečali s strašno galsko dvojico. (In se ob potapljanju tolažijo s serijo latinskih pregovorov.) Vse te like in okoliščine nenehno preobračajo na glavo, nenehno so napolnjeni z novimi idejami, nasičeni z besednimi igrami. Lahko bi rekli, da je strip o Asterixu in Obelixu en velik niz skečev, povezanih z rdečo nitjo ponavljajočih likov ... in stereotipov o različnih državah in njihovih prebivalcih. Stereotipov, povzdignjenih na raven zgoščenega komičnega zgodovinskega učbenika.

Strip se je sicer začel pojavljati leta 1959, pri nas smo ga brali v časih stare Jugoslavije v Stripoteki in potem v posameznih zvezkih. Preveden je v slovenščino. In od nekdaj so bile sanje francoske industrije, da bi ga pretvorili v filmski hit.

Poskusi animiranega filma segajo v leto 1967. Posnetih je bilo 14 filmov, od tega deset animiranih. Nov celovečerni zagon je Asterix dobil leta 1999 s filmom Asterix in Obelix proti Cezarju (Asterix & Obelix vs Caesar). Igrani film je pritegnil izjemno goro talentov - med njimi Gerarda Depardieuja kot Obelixa ter Roberta Benignija, ki je bil tedaj na višku mednarodne slave. Producenti in režiser Claude Zidi so se odločili za snemanje komedije s posebnimi učinki - torej izredno drage komedije. Želeli so, da so udarci njihovih likov zveneli resnično. Morda je ravno v tem eden od razlogov, da niti ta niti preostali filmski poskusi niso izzveneli v polno. Gledani so bili vedno - verjetno predvsem po zaslugi nacionalnega ponosa nad stripom in ustvarjalci, zaradi radovednosti in zaradi tega, ker nenazadnje ne škodi, če otroka pelješ na ogled filma o Asterixu. Toda nikoli niso bili cenjeni in filmi se nikoli niso povzpeli na podoben piedestal, kot ga zaseda strip. Želja po predefiniranju meje med akcijskim blockbusterjem z učinki in s komedijo je povzročila nelagodno poroko in verjetno bi si vsak pravi oboževalec stripa želel videti “manjši” film, ki ne poskuša oponašati nedosegljive mogočnosti zaustavljene stripovske sličice, temveč jo nadomesti s filmsko osredotočeno vizualijo.

Kakorkoli že, pred nami je nov filmski izlet v Asterixov svet. Film Asterix in Obelix v Britaniji (Asterix & Obelix: Au service de sa majeste) je posnet po enem bolj uspešnih stripovskih albumov - ki si je neusmiljeno privoščil britanske navade ter razvade - vlogo obilnega Obelixa pa je ponovno zasedel Depardieu. Film o tem, kako Francija v obliki skrivnostnega napoja pomaga Veliki Britaniji v uporu proti Rimu, bo prišel na platna konec oktobra. Kot bi rekel Obelix: tedaj bomo videli, kako čudni so ti Britanci.

PETER ZUPANC

Tokrat Galci pomagajo Britancem