Darwin drugače: Zora Planeta opic
Astronavti odrinejo v vesolje in po dolgem času pristanejo na planetu, zelo podobnem Zemlji. Z eno veliko razliko: primat inteligence ter vladanja imajo v svojih petprstnih rokah z gibljivim palcem opice, ljudje pa so sužnji. Astronavte čaka borba za prostost in dokazovanje lastne inteligence v želji, da se nekako dokopljejo do plovila in vrnejo na Zemljo.
Dokler ne odkrijejo ruševin na planetu, na katerem so se znašli. Oh, groza in šok: nikamor jim ni potrebno oditi, ker so doma ...
Tako nekako gre osnovna zgodba Planeta opic, filma, posnetega po zgodbi pisatelja Pierra Boulleja - film je bil posnet leta 1968 in spada med ene najbolj hvaljenih tistega leta. Zgodba spretno prepleta mnoge fascinacije urbane družbe: tu je ta neverjetni in nenehno izzivalni fizikalni zakon o drugačnem poteku časa med plovbo v vesolju. Med ironičnim branjem Darwinove teorije evolucije in premoči močnejšega zgodba preizprašuje resničnost ter dolgotrajnost dominantnosti človeške vrste. Nenazadnje pa se nujno dotika stalnega strahu apokalipse. Kaj več lahko od urbane filmske zgodbe pričakujete?
Od tedaj je planet opic po zaslugi sreče, vztrajnosti in tiste neoprijemljive zveri, imenovane želja gledalcev, postal franšiza, ki zajema nadaljnjo serijo filmov, TV-serije (ena animirana), stripe in še kaj. Toda ničesar ne more povsem nadomestiti tiste ikonske podobe izmozganega Charltona Hestona, kako kleči na obali, pred razbitim Kipom svobode, in ječi o tem, zakaj je človeštvo uničilo sebe.
Pred dobrimi desetimi leti se je s tematiko opic spoprijel tudi režiser Tim Burton. Kmalu je postalo dokaj jasno, da se Burton sicer zanima za kostumografijo, a da zgodba očitno nima tistega njegovega značilnega antijunaka - nerazumljenega odpadnika dobrega srca, ki morda povzroča slabo le zato, ker ne ve drugače. Rezultat je en njegovih najslabših in najmanj uspešnih filmov.
Novice o tem, da se pripravlja film o dogajanju na Zemlji, medtem ko so astronavti iz osnovne zgodbe lebdeli po breztežnosti, niso bile sprejete ravno z navdušenjem. Vse je kazalo na moderno blockbustersko mučenje ter molzenje izžete zgodbe. Ali je pomembno natančno vedeti, kako so opice prevzele oblast? In sploh, kako posneti film, ki ima tako zelo vnaprej jasen konec? Režiser je bil manj znani Rupert Wyatt, najboljša plat projekta pa je bilo dejstvo, da je prvo preveč inteligentno opico, Cezarja, oponašal Andy Serkis, ki so mu ravno tovrstna dela prinesla svetovno slavo (ali ni nekaj opičje-kuščarjevskega v njegovem Gollumu?) Na presenečenje mnogih se je Vzpon Planeta opic (Rise of the Planet of the Apes) izkazal za dober mainstream film, ki ga je na svojih plečih nosil Serkis, ki je tako postal igralec verjetno ene najbolje okarakteriziranih opic vseh časov. Njegov Cezar ni navaden uničevalec in ljudje niso preprosto pasivni ali aktivni samouničevalci - slika, ki jo je film Vzpon Planeta opic narisal, je relativno kompleksen mozaik neuničljivih teženj, nujnih slabosti in nepreračunljivih okoliščin.
Zora Planeta opic (Dawn of the Planet of the Apes) je, lahko bi rekli, nujen nadaljnji korak v začrtano smer. Režiser se je vmes zamenjal: novi režiser je Matt Reeves (Cloverfield). Andy Serkis ostaja. A zdaj še bolje kot prej vemo, kam bo film nazadnje prispel. In naloga avtorjev je sedaj težja tudi zato, ker je prvi del pričakovanja občinstva krepko dvignil. Vsem tem preprekam navkljub pa so prve novice o filmu polne presežnikov ...
PETER ZUPANC
