“Dedkova poezija je nekaj, kar je del mene”
Sestavljajo jo Nino de Gleria, Sergej Randjelovič in Joži Šalej v spremstvu mladih spremljevalnih glasov Gregorja Strasbergarja, Eve Gorenc in Mance Bukovac.
Obenem je tudi gledališka režiserka in režiserka sinhronizacij risank. Ustvarila in soustvarila je veliko nagrajenih gledaliških predstav, med najbolj odmevnimi pa je bila mladinska glasbena predstava Livingstonov poslednji poljub s skupino Siddharta. Svojo glasbeno pot je začela z izdajo singla Dragi, ki je napovedal njeno prvo ploščo Še ena pomlad, januarja letos pa je izšla njena druga plošča z naslovom Od tod do vesolja. Glasbeno pot je posvetila svojemu legendarnemu dedku Franu Milčinskemu - Ježku, ki je tudi avtor besedil uglasbene poezije. Ob letošnji 100. obletnici njegovega rojstva je v sodelovanju z očetom, bratom, Janezom Hočevarjem - Rifletom in pianistom Jožijem Šalejem pripravila kabaretsko predstavo 100 svečk za Ježka.
V začetku julija bo nastopila na festivalu Lent v Mariboru (2. julija), nato pa na festivalu Melodije morja in sonca v Portorožu (6. julija).
> Svojo glasbeno pot posvečate dedku Franu Milčinskemu - Ježku. Kako se ga spominjate?
“Moja glasbena pot je ena od izpolnjenih želja, ki sem si jih podarila sama, ker me je ta želja spremljala od otroštva, pa zanjo ni bilo prostora, časa in poguma. Res je, da sem svoji plošči posvetila dedku, ker sem zanju izbrala njegovo poezijo, predvsem ljubezensko, ki jo čutim kot svojo in jo tako lahko ponesem v svet. In res je, da je to neke vrste darilo, poklon, ki mu ga posvečam, za vse pesmi, ki jih je napisal meni in o meni, in za to, ker je bil človek, ki sem ga spoštovala. Pri ljudeh zelo cenim, da govorijo resnico. On je vedno govoril resnico in vse, kar je izrekel, je bila globlja življenjska resnica, s katero me je podajal na življenjsko pot. Nikoli me ni jemal kot otroka, ki ne ve, ampak kot sebi enako osebnost, ki je sposobna dojemati realnost globlje kot marsikateri odrasli, ki je to kot otrok znal, potem pa skozi življenje pozabil.”
> Dobro leto po izdaji albuma Še ena pomlad , s katerim ste se ravno tako poklonili svojemu dedku, ste pripravili nadaljevanje Od tod do večnosti v obliki trinajstih novih skladb. So te melodično kaj drugačne od tistih s prvega albuma?
“Značaj plošče najbolj zaznamuje producent. Želja za mojo prvo ploščo je bila, da je nežna, da je lahko tam nekje v prostoru in jo poslušaš ali pa tudi ne, ker noče motiti. Če pa ji prisluhneš, pa lahko zaznavaš vedno večje globine oziroma ji posvetiš toliko pozornosti, kot želiš. Pri drugi plošči glasba zahteva več pozornosti zase. Je bolj v barvah jazza in zasedba je velika, saj nastopajo tudi člani simfoničnega orkestra in Big Banda RTV Slovenija.”
> Dejali ste, da ste si že od otroštva želeli interpretirati dedkove šansone. Torej težav z avtorjem besedil nimate, kajne?
“To sem si želela in tudi jih kdaj interpretiram, ampak sicer se mi je kasneje, ko je ta želja dozorela, zdelo bolj primerno, da interpretiram pesmi, ki so mi pisane na kožo in ki v taki obliki, kot jih interpretiram, še niso bile interpretirane. Dedkova poezija je nekaj, kar je del mene.”
> Na kak način pa jih izberete in uvrstite na album? Glede na temo?
“Lažje je pesem izbrati, kot pa ji reči ne. Izberem tiste, ki jih lahko najbolj začutim kot svoje in ki verjetno tudi zaznamujejo moje življenje, čutenje v tistem trenutku. Tako kot ne more biti vsak dan ista pesem najljubša.”
> Komu nato zaupate pripravo melodij in aranžmajev priredb?
“Pri tem je sodelovalo več skladateljev. Ti so bili Anže Langus Petrović, Martin Štibernik, Dominik Bagola, Mitja Vrhovnik Smrekar, Femi Temowo. To je tako kot pri izbiri igralca za predstavo. Približno vem, kaj lahko od koga pričakujem. Za določeno pesem bi rada določen zven in lahko predvidim, kdo lahko s svojo osebnostjo to pričara.”
> Pravite, da ste od dedka podedovali občutljiv pogled na svet. Kako in kje se je to odražalo pri njem in kje pri vas?
“Najini duši se stikata v najbolj žalostnih baladah, ki odsevajo krivice sveta, bolečino, hrepenenje. Tudi če pogledate njegov humor, je v njem vedno delček grenkobe. Vsak od naju je znal ali zna to pretanjeno občutiti in temu postaviti zrcalo. In seveda pokazati pot na lepše.”
> Drugi album je izšel ob 100. obletnici rojstva Frana Milčinskega - Ježka. O čem menite, da bi danes pisal, v kolikor bi bil še med nami?
“Veliki umetniki so veliki zato, ker vidijo globoko v človeško dušo. Ta se žal skozi stoletje prav dosti ne spreminja. Tudi danes je veliko likov in situacij, ki bi si zaslužili njegove bodice. Čustvo ljubezni pa se prav tako razplamteva, kot se je včasih. Čisto nič drugače ne bi bilo.”
> Tokrat ste sodelovali z britanskim glasbenim producentom, aranžerjem in džezovskim kitaristom Femijem Temowo. Kako sta se spoznala in kako sta ustvarjala?
“Femi je imel aprila 2013 turnejo po Sloveniji, takrat sva se spoznala in začela sodelovati preko skypa na nekem drugem projektu. Potem pa so se začele zelo hitro odvijati priprave za mojo drugo ploščo in pojavila se je potreba po producentu. Pa je vlogo sprejel.”
> Skupaj z bas kitaristom Robertom Jukićem, bobnarjema Vladimirjem Kostadinovičem in Sergejem Randjelovićem ter klaviaturistom Markom Črnčecem ste poustvarjali tisto Ježkovo živahnost, ki jo je poosebljal. Kje in kako se to čuti?
“Izhajali smo iz besedila in iz svoje sodobnosti, tukaj in zdaj, iz tega, kakšno sporočilo želimo podati.”
> Tokrat ste na ploščo uvrstili tudi duet s Klemnom Slakonjo. Kdo je poglavitni člen za nastanek dueta - skladba ali izvajalec, kdo koga najde?
“S Klemenom sva si želela posneti duet že za prvo ploščo. Pa sta naju premagala prostor in čas. To sva popravila pri drugi plošči. Tokrat sem Klemnu dala na izbiro skladbo, ki bi jo želel odpeti z mano. Izbral je Ljubezen naj gre vedno v cvet. V njej pa se združujeta najina nežnost in humor.”
> Vašo glasbeno pot zaznamuje ljubezen do balad in šansonov. Ostajate torej v teh žanrih še naprej, ali vas lahko v prihodnje slišimo tudi v drugačnih vodah?
“Pred kratkim sem z rock skupino Momento posnela skladbo V objemu melodij. S pevcem skupine Boštjanom Levičarjem imava v načrtu še en duet. Ujela sem se tudi z Matejem Mijatovićem in zasedbo Radio Mondo. Našo skladbo Zvezdo sem držala v roki so izbrali za Melodije morja in sonca, kar pomeni, da boste kmalu lahko navijali za nas. Tudi z Radio Mondo še naprej načrtujemo sodelovanje.”
> Ste gledališka režiserka, dramaturginja in režiserka sinhronizacij risank. Je glasba tisti del, ki ga ustvarjate za dušo?
“Zelo moder mož je nekoč rekel, da se s svojim delom lahko sprijaznimo, v njem uživamo, ali pa smo entuziastični. Jaz sem razvajena. Vse kar delam, delam z entuziazmom. In hvaležna sem za to. Za dušo tečem, berem, grem na morje ter se družim s prijatelji.”
ANA CUKIJATI
