Dej še en' litro: “ Nismo trubači!”

Program je zelo raznolik in obsega glasbo od slovenske narodno-zabavne glasbe, balkanske do pop in jazz uspešnic. V vsem tem času so ostali zvesti svojemu prvotnemu poslanstvu - igranju za žur. Ker so njihovi nastopi precej nekonvencionalni, po navadi pritegnejo veliko ljudi. Njihov osrednji namen je ohranjati in gojiti tradicijo godbeništva, ki je pomemben element kulturne identitete Slovenije, predvsem pa Primorske, od koder prihajajo. Sodelovali so že z mnogimi glasbeniki in skupinami, igrali na festivalih v Italiji, Srbiji, Grčiji, Nemčiji, največ pa seveda v Sloveniji. Pogovarjali smo se z Jernejem Žakljem-Jecom in Bojanom Volkom.

> Zgodovina vaše nevsakdanje zasedbe je precej dinamična in zanimiva. Kako ste se našli v tolikšnem številu?

Jernej: “Naš kolektiv se je oblikoval leta 1999 na študentskih zabavah v Ljubljani. Nastali smo praktično iz nič in smo tam tudi ostali. Zgodba se je začela tako, da so bile v apartmajih na Gerbičevi pogosto študentske zabave, na katere smo nenapovedano uleteli z našimi inštrumenti. Od tedaj igramo na ta način.”

Dej še en' litro: dr. Matej Bažec, Miha Kovačič, Rok Nemanič, Bojan Krajšek (trube), Bojan Volk-Bojč, Mitja Mahnič, Damjan Jurič (saksofoni), Matija Mlakar-Jezus (pozavna), Nejc Kovačič (bariton), Jernej Žakelj-Jeco, Jure Nemec (tube+A), Damjan Štolfa, David Šavle, Andrej Pirjevec (tolkala).

> Poleg utečene zasedbe pa se je skozi čas oblikovala tudi Intervencija …

Bojan: “Intervencija je poseben izraz, ki se je prijel v litraštvu. To pomeni, če nas recimo kdo pokliče, uletimo podobno kot to naredi gasilska intervencija, a smo dejansko glasbena intervencija, za katero nihče ne ve, razen prireditelja, zato smo pravo presenečenje, ki dvigne ljudi na noge. Imamo namreč glasno glasbo, ki ljudi enostavno ne more pustiti ravnodušnih.”

Jernej: “Dejansko smo že velikokrat rešili situacijo, kjer je bilo vse bolj komorno, da so ljudje že odhajali domov, a smo mi intervenirali, da zabava ni pojenjala. To je akcija!”

Bojan: “Navadno to pomeni, da z intervencijo rešimo žurko.”

> Zadnja leta ste redni gostje jazz festivala v Nemčiji v kraju Gronau. Kako vam je uspelo?

Bojan: “V Guči smo nastopali leta 2004 in 2007. Ko smo zaključili s koncertom leta 2007, nas je eden od bližnjih domačinov povabil na rakijo. Igrali smo na vrtu v bližini njegove hiše, v kateri je gostil tudi nekaj turistov. Ljudje so se tam okoli kar nabirali in koncert je bil skorajda boljši kot prej na odru festivala. Med naključnimi poslušalci je bil tudi Otto Lohle iz kraja Gronau na severu Nemčije, na meji z Nizozemsko. Povabil nas je na jazz festival, ki ga redno organizira. Naslednje leto smo se res udeležili festivala in oblikovali z njim lepo prijateljstvo, da se počutimo kot velika družina. Sedaj smo bili že trikrat tam, v povprečju vsaki dve leti.”

Jernej: “Za nami so tam nastopile še mnoge slovenske glasbene skupine.”

> Ob vsem tem velja omeniti, da ste edini tovrstni bend na naši glasbeni sceni.

Jernej: “Bili smo prvi tovrstni bend pri nas, nato pa je nastalo nekaj podobnih zasedb.”

Bojan: “Res je, imeli smo primat na tem področju, čeprav ne izviramo iz te glasbe, saj smo se jo morali naučiti. Korenine tovrstnega žanra so v zaledju slovenske Istre. To je zvok godbe, ki za pusta igra po hišah. Ko so člani naše prvotne zasedbe študirali v Ljubljani, so začeli igrati na takratnih študentskih zabavah - za rojstne dneve, obletnice, praznovanja … Naš prvi nastop smo imeli leta 1999 v Mestnem logu, ko je igrala tudi skupina Kingston. Oder smo imeli v prvem nadstropju na balkonu in to je bil naš prvi uradni nastop. Takih žurk po študentskih domovih je bilo neskončno. Tedaj je bilo kar divje. Primerna temu je bila tudi naša muzika. Način igranja se je ohranil do danes - pomembno je, da se nori. Balkanska glasba je sama po sebi precej divja, zato smo šli v tej balkanski smeri naprej.”

Zasedba bo 20. septembra praznovala 15-letnico delovanja v koprski Taverni. Poleg predstavitve drugega albuma - Progressive balkan Movement - bodo občinstvo zabavali še Haris Pilton, Balkan Boys in Ufoslavia. “To bo druženje vseh deklariranih litrašev. Ko si enkrat litraš, si za vedno litraš. To postane način življenja. To bo po dolgem času iskren žur brez določenih namenov. Brez vstopnin, honorarjev, želimo biti obkroženi z ljudmi dobre volje. Če vsak prispeva svoj del, potem lahko kaj nastane, sicer ne … Hočemo pokazati, da še delamo, da imamo občutek za klapo, zato smo se odločili za velik žur.”

> Vseeno pa se deklarirate bolj za godbo kot trubače?

Bojan: “Seveda, predvsem na začetku je bilo tako. Vsi smo izvirali iz godb in pihalnih orkestrov. Igrali smo podobno kot v preteklosti v zaledju Istre in drugod na Primorskem. Tam je navada igranja godbe za pusta po hišah.”

Jernej: “Trubači so značilni za države nekdanje skupne republike, pri nas ni tradicije trubačev, ampak godb.”

> Torej ste izhajali iz tradicije?

Bojan: “Res je, izšli smo iz tradicije, ki smo jo najprej nadgradili z balkansko glasbo in nato z avtorsko. Tako se je premikal naš razvoj. Prešli smo tudi na poulični jazz.”

> Koliko pesmi ste zbrali v vseh teh letih?

Bojan: “Avtorskih komadov imamo okoli 20, v repertoarju pa imamo še dodatnih trideset različnih zvrsti in žanrov.”

Jernej: “Včasih na vajah 'ulovimo' kakšno znano melodijo z radia in jo skušamo vnesti v koncertni repertoar, ki ga včasih prilagajamo tudi lokaciji in situaciji nastopa.”

> Ste kdaj razmišljali, da bi vaši glasbi, ki je predvsem instrumentalna, dodali besedila?

Bojan: “Smo razmišljali, seveda. Posneli smo že kar nekaj komadov, ki imajo besedila, a ni to naša prioriteta. Posneli smo pesem Alke Vujice Laži me za pevko Salome, za katero smo pripravili aranžma in tudi nastopili na festivalu Melodije morja in sonca. Tudi z Laro Jankovič smo posneli Sladko pesem. To so bile precej pozitivne izkušnje in si jih seveda še želimo. Bomo počakali, kaj bo prinesel čas.”

> Ali vaša zasedba po številu in vrstah instrumentov kaj variira?

Bojan: “Trenutno naša zasedba šteje med 12 in 14 članov, ki pa jo stalno dopolnjujemo. Sedaj imamo v zasedbi dve tubi, en veliki in en mali boben, tri trobente, manjša tolkala, tri saksofone, pozavno in bariton. Ne igramo vedno v celotni zasedbi, sploh pa ne za Intervencijo.”

Jernej: “V petnajstih letih se je v Dej še en' litro zvrstilo 40 ljudi, ki so tako ali drugače povezani z glasbo. Nekateri so bili ljubiteljski glasbeniki, drugi z nižjo glasbeno izobrazbo, tretji pa z akademskim znanjem. Večina pa nas je v ranih začetkih izhajala iz koprskega pihalnega orkestra, ki ga je tedaj vodil Darij Pobega, ki je bil za marsikoga izmed nas tudi drugi oče. Goriška struja pa se nam je pridružila leta 2006, ko je polovica naše zasedbe zapustila ekipo in ustanovila novo skupino Donald Trumpet.”

Bojan: “Tedaj ni bilo enostavno. Nismo vedeli, ali bomo obstali ali ne. A smo zbrali dovolj energije in poguma, spustili medse nove člane in že leta 2008 izdali prvenec Na mizo.”

> Kako nastaja vaša glasba? Je težko pisati aranžmaje za tolikšno zasedbo?

Bojan: “Nikoli nismo ustvarjali glasbe vsi skupaj. Glasbo se vedno napiše in nato zaigra na vajah. Nikoli nismo imeli več soavtorjev. Nekateri člani smo avtorji, navdih pa najdemo na različnih koncih sveta. Skladbo Cuba Libre je napisal Matija Mlakar, sicer pozavnist, zanjo pa je snov našel na potovanju po Kubi.”

> Poleg nastopov doma se udeležujete tudi različnih festivalov v tujini, kajne?

Bojan: “Odzovemo se skoraj na vsa povabila. Na začetku smo bili tudi precej dobrodelni in smo večkrat igrali na različnih tovrstnih prireditvah. Slovenijo smo obkrožili po dolgem in počez, prečesali smo vsako luknjo. Med leti 2006 in 2010 smo beležili po 75 nastopov na leto, kar je pomenilo, da smo bili vse konce tedna zasedeni.”

Jernej: “Poleg festivala v Nemčiji igramo tudi v Avstriji, na jugu Italije in drugod, kjer nas povsod sprejmejo z velikim navdušenjem. Znajti se moramo tako v majhnih prostorih kot na velikih odrih. Tradicionalno igramo decembra v prazničnem času na Čopovi ulici v Ljubljani. Dvakrat smo bili tudi na absolventskem izletu z našimi študenti v Grčiji in ravno tako dvakrat smo se udeležili festivala v Guči.”

Bojan: “Zdi se mi, da se najbolje znajdemo pod odrom, torej da igramo na tleh, ker smo tako bolj povezani z ljudmi.”

> Prednost vaše glasbe ostaja akustičnost, za katero ne potrebujete kablov, elektrike …

Bojan: “To je res in posledično ne rabimo tonskih vaj. Prednost tovrstne zasedbe smo lahko na lastni koži spoznali v Divači pred petimi leti, ko smo praznovali 10-letnico našega delovanja. Tedaj je zmanjkalo elektrike, a mi smo igrali naprej in nihče ni bil razočaran. To je idealno predvsem za Intervencijo, ker bi sicer težje bili presenečenje, če bi morali za sabo vleči dolg kabel …”

ANA CUKIJATI

Jože Požrl