DMP - močnejši kot kdajkoli prej

Večinski avtor in pevec Alan Vitezič, kitarist Peter Dekleva, basist Tomaž Koncilija in bobnar Marko Zajc pravijo, da so močnejši kot kdajkoli prej, kar v tem trenutku dokazuje tudi radijska uspešnica Nebo nad Berlinom. Nove plošče še ni na obzorju, zaradi obilice navdiha pa se obetajo nove skladbe in video spremljave zanje.

>Domače radijske postaje že nekaj časa okupira Nebo nad Berlinom. Kakšni so občutki, ko ljubezenska balada doživi tak uspeh pri nas?

Alan: “Tudi po dvajsetih letih glasbene kariere je še vedno dober občutek, ko slišiš svojo pesem na radiu. Postaje jo vrtijo celo podnevi, kar je danes za slovensko pesem žal bolj izjema kot pravilo. Ko posnameš nov komad, večinoma ne veš, ali je tvoje železo dovolj vroče ali ne. Za to skladbo pa smo vedeli, da bo našla svojo pot do src poslušalcev, saj gre za pesem, ki se te dotakne. In takšne pesmi po navadi ostanejo. Kot Ti si vse, ki ima danes na portalu You Tube-u več kot 700.000 ogledov in več kot deset priredb. Zasloveli smo z balado Ko prižgeš nov dan, ko smo zmagali na Pop delavnici leta 1993, zato so nam balade očitno usojene.”

>Skladbo sicer najdemo na albumu Krog, ki je izšel leta 2010. Kako to, da ste se za “lansiranje” tega singla odločili po dveh letih od izida?

Tomaž: “Človek v današnjem svetu lahko dobi vtis, da ima vse - od najbolj potrošnih izdelkov do informacij, kulture in umetnosti - zelo omejen rok trajanja. Kar je aktualno, trendovsko, hit ali in včeraj, je danes že pozabljeno. Mi seveda ne pristajamo na takšno banalizacijo življenja, zato si vzamemo čas. Čas za lansiranje Neba nad Berlinom je pač dozorel šele dve leti po izidu albuma Krog, kar nas prav nič ne moti, nasprotno - to nas navdihuje. Živimo ta trenutek in ga želimo karseda podaljšati. Za vse lepe in dobre stvari si je treba vzeti čas, se jim prepustiti, jih doživeti in ponotranjiti.”

>Pa je nebo nad Berlinom kaj drugačno od tistega nad Ljubljano ali katerim drugim slovenskim mestom?

Alan: “Besedilo je bilo skoraj v celoti napisano med letom iz Ljubljane v Berlin. Ko smo preleteli oblake in je v kabino posijalo sonce, me je objel nekakšen nebeški občutek in na zadnjo stran revije sem spisal Nebo nad Berlinom, srečno ljubezensko zgodbo z nesrečnim koncem. Še vedno hranim doma to iztrgano stran z zapisom, saj me spominja na to, da se najboljše stvari zgodijo, ko jih najmanj pričakuješ. Če sodim po sebi, je že nebo nad Slovenijo dovolj navdihujoče, da napišeš pesem.”

>Na splošno pa ste v preteklosti brez težav preskakovali od balad k bolj poskočnim skladbam. Je to odvisno od vašega razpoloženja?

Alan: “Sam sem včasih res pisal pesmi, ki so nastale kot odraz razpoloženja. Spomnim se dijaških, študentskih let, ko smo se zaljubljali vsak dan in takrat so nastajale večinoma balade. Bolj kot sem bil nesrečno zaljubljen, lepše ljubezenske pesmi je zapisalo pero. Precej težje je pisati, če si srečen in napisati veselo, dinamično pesem z besedilom, ki ni na prvo žogo, pa si ga poslušalci zapomnijo. Ko ti to uspe, veš, da imaš hit. Danes ustvarjamo zato, ker želimo nekaj povedati in spodbuditi ljudi k razmišljanju. Postavili smo si letvico precej visoko in se je treba zelo potruditi, da skočiš čez.”

>H kateremu žanru najraje stremite?

Peter: “Mislim, da se je bend predvsem v zgodnji preteklosti dotaknil veliko žanrov; od progresivnega rocka z dolgimi, epskimi komadi, preko preprostih pop balad, do komičnih in zabavnih struktur, prisotne pa so bile tudi resnejše tematike in produkcijsko kompleksnejši komadi. Kar je za vsak zdrav razvoj benda dobro in skorajda nujno potrebno. Razlika je le v tem, da ko si na začetku svoje glasbene poti in ko raziskuješ, žanre po navadi jemlješ precej dobesedno, kar pomeni, da se lotiš pisanja pesmi v določenem žanru, ki se ga dokaj rigorozno držiš. Kasneje pa jemlješ le elemente iz določenih žanrov, ki jih sestavljaš skupaj v bolj inovativno celoto - eksperimentiraš in gledaš samo na to, kaj da komadu najboljši občutek, kaj najbolj ponazori besedilo ali osnovno melodijo. K določenemu žanru ne stremimo, se pa spogledujemo z vsakim izmed iz njih.”

>Boste v prihodnje poslušalce morda presenetili s kakšno novo mešanico ritmov?

Marko: “Čas je vedno določal tudi ritem. V glasbi je določeno obdobje bilo celo tako posebno, da so nastajali precej svojevrstni ritmi in z njimi povezani zvoki, da so enkrat preusmerili zgodovino, drugič niso preživeli niti svojega obdobja. Zanimivo, da trend glasbe praviloma oscilira od izrazito naravnih ritmov in zvokov do izrazito umetelnih izpadov, vmes pa so bili vedno tudi tisti, ki se na to sploh niso ozirali in so praviloma premagovali čas. DMP ima in razvija svoj ritem, vendar ne skrivamo, da počasi že zajemamo zrak za nove globine.”

>V 90. letih vam je izdajanje albumov šlo malce bolje od rok kot na pragu 21. stoletja. Kaj je botrovalo temu?

Tomaž: “Bit in čas. To, kar smo, in to, kako se nam uspeva ustvarjalno uresničevati v primežu vsakdana. Po letu 2000 so se v bendu zgodile nekatere kadrovske menjave, resneje smo zagrizli vsak v svojo službo, ustvarjali smo si družine, na svet so prihajali otroci … Ampak na koncu spoznaš tisto, kar je najlepše povedal že John Lennon: “Life is what happens to you while you're busy making other plans.” In potem se nam zgodi naslednji album.”

Marko: “V tem tisočletju sta se zgodili tudi dve menjavi na solo kitari. A je bilo vredno počakati Petra Deklevo, saj ima bend sedaj občutek, da je izpolnjen. Zagotovo pa je bil pomemben boter tudi producent Žare Pak, s katerim smo podrli svojevrsten rekord - predzadnjo ploščo Vojna in mir smo intenzivno snemali štiri leta in uspeli izpolniti naš cilj tudi produkcijsko močne plošče. Če smo v 90. letih s kakšno zadevo prehiteli samega sebe, si danes bend in producent vzameta čas. Tudi zato je skupina morda še bolj prekaljena in močnejša kot kadarkoli prej.”

> Kdaj si torej lahko obetamo vašo sedmo studijsko ploščo?

Peter: “Trenutno imamo kar nekaj koncertov in glede na to, da se na vsakega izmed njih precej resno pripravimo, datumsko o novi plošči še ne razmišljamo. Za zdaj so pesmi za novo ploščo še vedno v obliki idej, morda pri Alanu tudi že v obliki grobih skic. Kot zanimivost naj povem, da smo pred kratkim obogatili svoj nastop še z dodatno točko presenečenja, ki poslušalce vedno očara.”

Alan: “Veliko idej za novo ploščo je še v glavi, še več v prstih, največ pa jih je že varno spravljenih v obliki demo posnetkov na računalniku. Med člani benda kroži tudi cede z 19 melodijami, ki iščejo besedila. Novi album zori. Ko bo čas žetve, ga bomo z velikim veseljem poželi in ga predstavili poslušalcem. Za letos pa obljubljamo premiero ene ali morda dveh novih pesmi.”

>So se vaši rituali skladanja pesmi in pisanja besedil po dveh desetletjih morda kaj spremenili?

Alan: “Še vedno je enak ritual, ki dobro deluje. Najprej močno pljunemo, kot Tina Maze. In ko zmagoslavno pripeljemo pesem do cilja, naredimo kolo. Ritual pri nastajanju pesmi ni toliko pomemben. Vsak avtor ima svoj način pisanja pesmi. Naše pesmi nastajajo ob kitari ali klavirju. Ko zaigraš pesem pred bendom in se zgodijo tisti mravljinci, veš, da je pesem prestala test in bo našla pot tudi do občinstva. Nekateri bendi, kot so npr. Red Hpt Chili Peppers, ustvarjajo na podlagi trenutne inspiracije, na tako imenovanih jam sessionih. Tudi mi smo pred leti poskusili ustvarjati na ta način, saj ta pot omogoča več eksperimentiranja. Vseeno pa smo na koncu pristali v varnem zavetju nalezljivih pesmi z močnim besedilom, ki zadane v srce.”

>Katerih dogodkov se iz časov, ko ste začeli in osvajali slovensko občinstvo, najraje spominjate in se ob njih na veliko smejete?

Tomaž: “Dolge ure čakanja od tonske vaje do večernega ali nočnega koncerta si pogosto popestrimo s pripovedovanjem zgodbic in obujanjem spominov. Od tega, da npr. sam kar nekaj mesecev po ustanovitvi benda še nisem vedel, da je treba bas kitaro tudi uglasiti in sem svoje igranje prilagodil pač naključno razglašenemu inštrumentu, do zgodbic z nastopov, kjer je nekoč ob pomanjkanju prostora na odru najkrajšo potegnil naš nekdanji klaviaturist Boštjan in moral igrati kar zunaj na prostem in na mrazu, vendar se je na koncu najslajše smejal, ker so mu navdušeni poslušalci neumorno v žepe tlačili nemške marke. Znana je tudi tista o našem nekdanjem kitaristu in pevcu Borutu, ki je pred mnogimi leti, ko smo bili predskupina Peru Lovšinu, slovenski kitarski legendi Ivanu Bekčiču po tonski vaji - nevedoč, kdo je - dobronamerno in strogo resno razlagal, kako naj obrne gumbe na ojačevalcu, da bo imel boljši zvok. No, Borut je junak še marsikatere zgodbe. Nekoč je Val 202 objavil novico, da se je na koncertu na novomeški gimnaziji pevec Društva mrtvih pesnikov pojavil v Adamovem kostumu. To je bilo seveda preveč za Borutovo mamo, ki je ročno posredovala pri odgovornih na radiu in dosegla, da so novico javno demantirali, saj se je na istem koncertu ni slekel njen sin, ampak pevec druge novomeške skupine.”

ANA CUKIJATI

Društvo mrtvih pesnikovBorut Peterlin