Dober raper ni nujno uspešen

Prvi nastop je imel leta 1994 v okviru projekta Šank Pank, štiri leta kasneje pa je bil s somišljeniki z Goriške že na kompilaciji 5'00'' of fame. Leta 2002 je bil udeleženec turneje in finalnega koncerta za Klubski maraton Radia Študent. Pesem Uvetru je bila uvrščena na kompilacijo Hip hop kuhna založbe Rapnika, leta 2005 pa je bil Valterap med 80 prijavljenimi izbran na natečaju Radia Koper in za nagrado dobil snemanje v Studiu Hendrix. Leto kasneje je nato v samozaložbi izdal album malomatomanemona. Sodeloval je na kompilaciji od Soče do Korna zavoda Masovna ter na več underground kompilacijah različnih glasbenih zvrsti. Napisal je glasbo za gledališko predstavo Cifra, mož, ki so jo odigrali člani gledališkega ansambla Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Sodeloval je tudi pri dokumentarnih filmih V letu hihopa in Veš, poet svoj dolg. Je udeleženec vseh državnih prvenstev improviziranega rapa, sicer pa redno koncertira, najraje na klubskih odrih. Od leta 2008 vodi oddajo o izključno slovenskem rapu Od glave do rapa, ki je v etru Radia Koper vsak četrtek ob 22.30. Nedavno je izdal digitalni album Krap, ki je dostopen na povezavi https://valterap.bandcamp.com/.

> Za vami sta že dve desetletji glasbenega ustvarjanja na domači rap sceni. Kako ste se znašli na njej in kaj ste v tem času doživeli?

“Nisem se znašel, ker je tedaj enostavno ni bilo. Včasih je DJ stisnil hitro rutino rap hitov na matineji, da smo lahko svojih pet minut noreli po plesišču. Lovili smo posamične radijske oddaje čez mejo. Nekateri so imeli satelitski sprejemnik in videorekorder, da so lahko snemali rap na glasbeni televiziji. Po pouku, včasih tudi med, smo se dobivali, poslušali glasbo, risali skice za grafite in začeli improvizirati. Prvič smo stopili pred javnost na srednješolskem plesu. Nisem imel inštrumenta, nisem imel nobene tehnične opreme, sem pa že imel gobec. Nekje med igrišči in zaklonišči sem spoznal Kinga, spisala sva komad 1, 2, 3, ki se je uvrstil na kompilacijo Pet minut slave. Takrat sem komaj ugotovil, da se stvar premika povsod, ne samo pri nas in v Ljubljani, ko smo se začeli zbirati okrog tistega projekta. Pričeli so me vabiti na koncerte in k sodelovanjem, pa nisem imel svojih pesmi, vse stvari smo počeli ekipno, večino nastopov smo vedno improvizirali. Nato je naneslo, da sem bil prisiljen stopiti naprej sam. Tako sem začel sestavljati svoj prvi samostojni projekt, nisem mogel dopustiti, da popolnoma potihne naš glas.”

> Kakšne razvojne prelomnice pa je v tem času doživela slovenska rap scena?

“Prelomnica je bila gotovo Alienova Leva scena, saj je prvi širši javnosti pokazal, česa je rap zares sposoben, občinstvo je ostalo odprtih ust. Klemen Klemen je z albumom Trnow stajl utrdil rap, saj sta njegova izvirnost in uspešnost dokazala, da ni le muha enodnevnica, da obstaja več načinov rapanja in več pristopov k ustvarjanju glasbe. Ravno v tem času se je začela oblikovati kompilacija Pet minut slave, ki je zbližala in združila raperje z vseh koncev države. Ta je potrdila, da ravno tako kot v tujih jezikih rapu dobro ležijo narečja ter mestne in ulične govorice. Od tu naprej lahko govorimo o rap sceni, do tega trenutka smo imeli umetniške poskuse v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja ter predborce, posameznike. Po nastanku teh dveh plošč smo pa vsi videli v tem našo edino možnost izražanja. Ena od zanimivosti iz tega časa je ta, da pri nas ni bilo nikoli velike razprave o tem, ali bi morali rapati v angleščini, kot se je dogajalo drugje, vsi smo nekako naravno prevzeli te ritme v naš jezik. Več ljudi je začelo ustvarjati, izšlo je nekaj domačih plošč vsako leto, ne le ena na vsake toliko let. Vendar nam osrednje domače založbe niso nikoli kazale pretirane podpore, pogodbe, ki so jih ponujale, so bile največkrat naravnost žaljive. Tehnika se je toliko pocenila, da so domači studii lahko proizvedli sprejemljiv zvok. Tisk je bil sprejemljivo poceni. Kosta se je odločil, da ne bo sprejel pogojev in je izdal Riihlah. To je bila prva plošča “iz nahrbtnika”, odprla nam je vrata neposredno do poslušalcev, glasba se je začela širiti po ulicah, predavalnicah, klubih in koncertih. Od tu naprej rap scena lahko živi brez založb in velikih medijev, kar pa ne pomeni, da se jih izogiba. Ko se je število izvajalcev povečalo, so začeli prirejati tekmovanja v improviziranju, ki so ponudila priložnost manj uveljavljenim. Izluščila so tudi najboljše izvajalce, ti so kasneje resneje zajadrali na estrado. Pomemben trenutek je tudi nastanek zavoda Wudisban, prvi poskus uradne samoorganizacije velike skupine izvajalcev. Prava prelomnica se dogaja zdaj, ko imamo več izvajalcev pod lupo širše javnosti in je zvrst pri mladini utrjena in domača.”

> Veljate za začetnika rapa na Goriškem. Kakšna je tovrstna scena danes ter širše na Primorskem?

“Kaj lahko pričakujemo od mesta z eno komercialno diskoteko in enim alternativnim klubom? Po daljšem premoru smo navezali stike z mladci in Pipss je zagnal Freshlab, tako da nekaj se dela. Prvi rezultati so že vidni, čaka pa nas še dolga pot. Kar se tiče koncertov in prisotnosti, ni tako slabo, Mostovna še vedno kdaj ponudi streho nad glavo, študenti so imeli nekaj tovrstnih prireditev. Širše na Primorskem se premika, nikoli še ni bilo tako živo. Le za Tolmin sumim, da malce počiva, Postojna je aktivna kot nikoli, pri morju se toliko dogaja, da ni dovolj prostora v enem članku, da bi omenil vse. Tisti, ki je rekel, da so novi mediji smrt za glasbo, je bil gotovo trgovec. Še nikoli ni bilo toliko sodelovanj, izmenjav idej, napredka v znanju in tehniki kot danes. Res je, da je v virtualnem svetu mogoče vse, a se pravi ustvarjalci vedno prevedejo v resnični svet. Izvajalci so se začeli samoorganizirati in povezovati. Če bomo nadaljevali v tej smeri, lahko le rastemo.”

> Nedavno ste izdali digitalni album z večpomenskim naslovom Krap . Kako in koliko časa je nastajal?

“Nastal je tako hitro, da se nisem niti dobro zavedal, pa je bil že objavljen. Več ali manj sem vse spisal in posnel v novembru in decembru lani, le eno besedilo ima devet let in ena tema je starejša. Vse izvira iz naslova. Zanj se zahvaljujem svoji pankerski kolegici z ogromnim psičkom. Ker je rap (rep) crap (krep), sem jaz rap - krap. Tako sem združil punk pristop, emulacije klasičnih sintov, garažen zvok in rap v digitalno publikacijo. Nisem želel zgoščenke, to ni trajen medij. Mogoče bom razmislil o vinilni plošči za fetišiste. Nisem hotel ustvariti nečesa po željah poslušalcev. Ideja je bila ogromno časa v moji glavi, le postavila se je na mesto neverjetno hitro. Napisal sem več takih pesmi, a sem jih objavil le sedem, kolikor je dni v tednu. Vse sem izpeljal sam, saj imam za takšen projekt ravno dovolj znanja in opreme. Nisem hotel znova doživeti, da bodo posnetki ostali na miksanju tri leta, in sem zadevo tudi sam zaključil.”

> V njem ste znova kritični in realistični. Kateri trenutki iz vašega vsakdanjika si zaslužijo odsev v vaših besedilih?

“Tisti, ki me spravijo do tega, da jih zapišem. Najraje se izogibam dnevni politiki in trenutnim zvezdam, globlje premike spremljam daljši čas. Ne zadržujem se le pri resnih temah, najtežja spoznanja najraje vpletam v na videz enostavne in zabavne položaje, verze, ki so slišati na prvo žogo, a le pri površnem poslušanju. Ko pišem album, se teksti med seboj prepletajo, moja podoba sveta se začne kazati po zajemu celote. Vsaka rožica je po svoje lepa in tako je s trenutki v življenju. Ko sodelujem na turnirjih, to počnem vedno v športnem duhu. Ne omenjam imen politikov in organizacij, ki nam kvarijo življenje, niso vredni mojih verzov. Govorim lahko le o tem, kar poznam, to je pa normalno življenje povprečnega sina delavske družine pri nas.”

> Tokrat ste se odločili za popoln kreativni nadzor v studiu, ki ga ni. Nam lahko opišete vaš tipičen ustvarjalni dan?

“Ah, živ dolgčas. Kava, zvezek, svinčnik, metronom, računalnik, klaviatura, mikrofon. Ponovi vajo. Do konca.”

> Kaj je za dobro in uspešno improvizacijo rimane besede še potrebno imeti poleg bogatega besedišča?

“Bogato besedišče ne pomeni nič, če je preokorno. Možgani morajo biti dovolj hitri, da spravijo vse besede v smiselno celoto. Vse skupaj je slabo, če nima ritma. Nihče ne razume, če ne znaš držati mikrofona. Improvizirati rap je ena najlažjih stvari na svetu, to početi res dobro pa ena najtežjih. Dober raper ni nujno uspešen. Nekateri sploh ne tekmujejo, pa improvizirajo bolje od kakšnega prvaka. Tudi sam nisem bil nikoli najbolj navdušen nad tekmovanji, edini razlog, da sem se vedno udeleževal vseh turnirjev na državni ravni, je bil ta, da sem bil edini s Primorske. Če sam ne bi šel, bi to pomenilo, da sami priznavamo, da ne obstajamo. Upam, da se bo to kmalu spremenilo.”

> Za razliko od nekaterih domačih glasbenikov, ki prisegajo na angleščino, pravite, da je slovenščina za poezijo eden najboljših jezikov na svetu. Zakaj?

“Naš jezik je izjemno prilagodljiv, lahko prevzame vse svetovne ritme in večino svetovnih glasov. Dovolj je bogat, da lahko opiše ves svet na več načinov. Lahko pove stvari kratko in jedrnato, lahko razpreda in se zgublja v zavojih lastne lepote. Slab mojster vedno krivi orodje. Slovenski jezik je občutljiv vrhunski inštrument, zato lahko zazveni v vsem svojem sijaju le takrat, ko ga vihti pravi mojster. Če pa želiš delati glasbo za tuje tržišče, potem to počni na tujem tržišču!”

> Že sedem let slovensko rap sceno predstavljate in podpirate v oddaji Od glave do rapa v večernem programu Radia Koper. Kot zaveden Solkanec ostajate zvesti solkanščini in z njo presenetite ter nasmejete marsikaterega poslušalca. Kako vam je uspelo v regionalni program nacionalnega radia vnesti domače narečje in ga ohraniti toliko časa?

“Jezik, ki ga uporabljam v etru, ni prava solkanščina, je prej novogoriščina, jezik, ki se je oblikoval iz narečij vseh priseljencev in se dogaja med trenutnimi prebivalci tega kraja. Naša oddaja ni dnevno-informativna, ni kulturno-umetniška, je glasbeno-zabavna oddaja o ulici v uličnem jeziku. Voditi takšno oddajo v 'poštirkani' govorici iz zaprašenih slovarjev in slovnic ne bi bilo primerno ne z glasbenega ne z uličnega stališča, vsekakor pa ne bi bilo tako zabavno. Strokovno izrazje, ki ga uporabljam za opis tehnik, navajanje virov in dogodkov pa sploh ni uradno zabeleženo. Sam tudi malo kukam čez meje, proti vrhunskim svetovnim medijem. Britanska oddajniška družba v Angliji podpira in spodbuja narečja, še posebej na regionalni ravni in dobro vedo zakaj. Sam pravim, da mora državni medij skrbeti tudi za občutek pripadnosti državi, ne samo za pravilen jezik, da mora skrbeti za ustvarjalce in umetnike vseh narečij in vseh presekov življenja, ne samo za nekakšno namišljeno smetano. Premalo nas je, da bi se igrali elito, vse moramo sprejeti pod streho tega enega živega jezika. Vsakemu, ki pravi, da uničujem jezik, lahko mirno odgovorim, da smo še vedno edina oddaja o sodobni glasbi pri nas, ki predvaja zgolj in le slovensko glasbo. Pa naj mi potem tudi pove, koliko besede je sam dal slovenskim umetnikom, koliko mladim je pokazal, da je naš jezik lahko sodoben in bistroumen, zapeljiv in zabaven, koliko starejšim občanom je povrnil nasmeh na lice in potrdil, da ves njihov boj le ni bil zastonj. Zato lahko govorim po domače na radiu, ker tudi mi domači ljudje moramo vedeti, da nismo drugorazredni državljani. Ana Cukijati