Dvajsetletnica vredna ...

In imeli smo kaj videti, za kar je poskrbel režiser proslave Matjaž Berger, televizijski prenos pa je imel pod “nadzorom” Klemen Dvornik.

Matjaž Berger je sicer ravnatelj novomeškega Anton Podbevšek teatra, širši slovenski javnosti pa je zagotovo postal prepoznaven tudi po “svojih” proslavah. Kar nekaj se jih je že nabralo na njegovem ustvarjalnem seznamu, tudi nekaj zelo pomembnih - državnih. Njegovi sta, denimo, državni proslavi ob deseti in petnajsti obletnici osamosvojitve.

Letošnja, poimenovana PogUM, je po mojem presegla marsikatera pričakovanja. Dogajala se je na več odrih, v sceno sta bili vključeni tudi stavbi ljubljanske univerze in Slovenske filharmonije. Preplet svetlobnih sojev je ustvarjal posebno vzdušje, vrhunski igralci, pevci in glasbeniki pa so pripovedovali zgodbe Srečka Kosovela, Edvarda Kocbeka, Nejca Zaplotnika in še koga. Bila je svojevrstna magična ura umetnosti, prefinjene estetike, dovršene ustvarjalnosti, s katero so njeni ustvarjalci množici na Kongresnem trgu in tisočem pred televizijskimi zasloni na svoj način pripovedovali, da živijo v Sloveniji, v že dvajset let svobodni deželi. Ko jih niso zmotili niti nekateri protestni vzkliki iz množice. Ali, če povzamem Borisa Berganta, komentatorja televizijskega prenosa, se to ne spodobi, četudi živimo v demokraciji.

Prepričana sem, da je prav s to proslavo, ki je bila pravzaprav spektakel, Matjaž Berger postavil nove mejnike državnih proslav. S svojo zamislijo in izvedbo je nakazal, da je tudi državna proslava lahko avtonomen ustvarjalni žanr. In samo mimogrede - vsako leto jih je več, kar v nekem smislu potrjuje omenjeno.

Morda ob robu le to. Za lažje spremljanje in razumevanje bi morda bilo prav, da bi se v ozadju odra lahko izpisovala imena nastopajočih in predvsem imena avtorjev pripovedovanih zgodb. ZLATICA KASAL